Špedicija

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 54. Festivala Borštnikovo srečanje. Tih vdih spremljajo: Benjamin Zajc, dramaturg, Mirana Trnjanin, igralka, in Varja Hrvatin, dramatičarka.

V vsakem ljubezenskem odnosu obstaja trenutek, ko čutimo, da v bistvu ne poznamo niti sebe niti človeka, ki se je nenadoma pojavil ob nas, skupaj s tem pa tudi ne realnosti, ki je to srečanje omogočila. To je na primer trenutek prvega srečanja. Ta novi odnos s tujcem ustvari razpoko v našem doživljanju realnosti, razpoko, ki bi jo radi čim prej zapolnili, da bi lahko to novoodkrito ljubezen vključili v svet, v katerem živimo, da jo kljub vsem oviram naredimo mogočo. V trenutku, ko nam to uspe, vsaka možna radikalnost tega odnosa izgine. Toda Fassbinder nam, s soočenjem prvega in zadnjega Emmijinega in Alijevega plesa, ponuja vpogled v to, da je ta razpoka potencialno vedno tukaj in da kljub vsemu obstaja upanje, da človek, ki ga ljubimo, tako kot svet, v katerem živimo, za vedno ostane tujec.
Milan Marković Matthis: Ljubiti tujca (odlomek)

Uprizoritev Ob zori za svojo osnovo jemlje hrepenenje po nečem boljšem, bolj resničnem, bolj niansiranem, bolj smiselnem življenju, ki preveva izbrane Cankarjeve zgodbe. Štirinajstletna deklica, ki dela od sedmih do sedmih, sanjari o gozdu in rumeno pečenih tortah, šivilja, ki preživlja svoja onemogla starša, ob svojem ljubljenem sanja o tem, kako bo nekoč šivala zavese za njun skupni dom, gospa, ki kadi in pripoveduje, sanja o tem, da nekoč ne bo več utrujena, sestradani fantič sanja o velikem mestu in velikih knjigah in o tem, da bo nekoč imel vsaj toliko, da bo dovolj, da želodec utihne, utrujeni upornik sanja o tem, da nekje obstaja pravica …Vsaka izmed zgodb vsebuje trenutek, ko se zdi, da je vse mogoče, trenutek, ko jutranja zora obeta nekaj boljšega, neko svetlo prihodnost, trenutek, ko, četudi so vkopani v blato, lahko letijo. Ali jutranja zora lahko osvetli kaj več kot razrito blatno izbo, ko posveti v vsakdan ljudi, ki so na družbenem robu?

Boris Nikitin v svojih delih raziskuje meje med resničnostjo in fikcijo, dokumentom in njegovim ponaredkom, in te kategorije najraje požene v zrak. Gledališče, ki tako nastane, je surovo, grobo, frontalno in neposredno. Na srhljiv način se poigrava z retoriko in propagandističnimi sredstvi. Najprej se s fašistoidnim diskurzom na odru poistovetiš, v naslednjem trenutku te že spreletava srh, da si mu nasedel, potem se vprašaš, kako se je to zgodilo. Kakšna resničnost je pravzaprav reprezentirana na odru? Kategorije so zabrisane, vse je postavljeno pod vprašaj.