Predstava Izumitelj na zemlji obeležuje 120. obletnico rojstva Antona Podbevška, katerega poezijo povezujemo z začetkom zgodovinske avantgarde na Slovenskem. S sledenjem notranjim napetostim njegove poezije si prizadeva odrsko aktualizirati Podbevškov “kozmični anarhizem”, ki izraža silo neskončne ekspanzije roba mogočega. Če se ta sila v naslovni pesmi manifestira v želji po osvoboditvi potencialov, ki jih zatira nepravična ureditev človeške družbe, se po prestopu horizonta v kozmičnem prostoru zariše podoba človeka, ki je ujetnik samega vesoljstva. V čem bi bila lahko osvoboditev iz te ujetosti?

Uprizoritev Ob zori za svojo osnovo jemlje hrepenenje po nečem boljšem, bolj resničnem, bolj niansiranem, bolj smiselnem življenju, ki preveva izbrane Cankarjeve zgodbe. Štirinajstletna deklica, ki dela od sedmih do sedmih, sanjari o gozdu in rumeno pečenih tortah, šivilja, ki preživlja svoja onemogla starša, ob svojem ljubljenem sanja o tem, kako bo nekoč šivala zavese za njun skupni dom, gospa, ki kadi in pripoveduje, sanja o tem, da nekoč ne bo več utrujena, sestradani fantič sanja o velikem mestu in velikih knjigah in o tem, da bo nekoč imel vsaj toliko, da bo dovolj, da želodec utihne, utrujeni upornik sanja o tem, da nekje obstaja pravica …Vsaka izmed zgodb vsebuje trenutek, ko se zdi, da je vse mogoče, trenutek, ko jutranja zora obeta nekaj boljšega, neko svetlo prihodnost, trenutek, ko, četudi so vkopani v blato, lahko letijo. Ali jutranja zora lahko osvetli kaj več kot razrito blatno izbo, ko posveti v vsakdan ljudi, ki so na družbenem robu?

Čas v začetku Somraka bogov se zdi urejen, vsak ima svoje mesto za družinsko mizo in določljiv položaj v jeklarskem imperiju von Essenbeck. Rojstnodnevno zabavo družinskega patriarha prekine udarna novica o požigu Reichstaga, in slavljenec, predstavnik staronemške aristokracije, ki ji je odbila zadnja ura, je še isto noč umorjen. Po smrti magnata se poženejo mlinska kolesa boja za dediščino, v duhu novo vladajočih silnic pa so vsi nasledniki največjega železarskega koncerna v državi ujetniki še močnejšega političnega kolesja, ki s svojimi premišljenimi strategijami posega v življenja vsakega posameznega člana družine. Medsebojni družinski spopadi razkrivajo najsrhljivejše patološko spervertirane želje in brezkompromisno egoistično vodene interese.

Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.