Predstava na oder postavlja miniaturne like iz predstave Sovji grad, ki jo je leta 1936 ustvaril slovenski lutkar Milan Klemenčič. Uveljavljeni francoski režiser Renaud Herbin je navdih za predstavo dobil v fundusu Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer so ga očarale miniaturne lutke pionirja slovenskega lutkarstva. Z uporabo Klemenčičeve lutkovne zapuščine je tako tradicijo na področju lutkovne umetnosti postavil v kontekst sodobnih uprizoritvenih praks. Sodobna francoska pisateljica Célia Houdart je Poccijevo zgodbo, ki se dotika vprašanj preobrazbe, zvijač in prevare, nadgradila v duhu sodobne filozofske pripovedi. Osrednji junak je Vitez Čukolov, začaran v sovo. Človeška podoba mu bo vrnjena šele takrat, ko bo našel nekoga, ki mu bo v želji po uresničevanju želja populil vsa peresa. Naleti na prebrisanega Gašperčka Larifarija, ki si zaželi, da bi postal minister. Začarani vitez ga mora s svojimi peresi ves čas reševati iz zapletenih situacij. Vse dokler ni izpuljeno zadnje pero.

Martin Krpan spremlja delovanje Lutkovnega gledališča Ljubljana že vse od njegovih začetkov, saj je to predstava, s katero so ljubljanski lutkarji odprli svoje prve prostore Mestnega lutkovnega gledališča (danes LGL) leta 1950 na Levstikovem trgu, zato jo včasih imenujemo prva ”prava” predstava Lutkovnega gledališča Ljubljana, čeprav je gledališče delovalo že od leta 1948. V novi zasedbi in novi likovni podobi je bil Martin Krpan tudi prva predstava leta 1984, ko so si ljubljanski lutkarji po dolgih letih le izborili prostor v Mestnem domu, kjer gledališče domuje še danes. Prva predstava novonastalega gledališča je bila sicer Udarna brigada, ki so jo kot otvoritveno predstavo Ljubljanskega festivala uprizorili oktobra 1948.
Tokrat se je to temeljno delo slovenske literature na oder vrnilo v sodobni interpretaciji mladega režiserja Tina Grabnarja, ki ga obiskovalci Lutkovnega gledališča Ljubljana že poznajo po nagrajeni predstavi Nekje drugje. Martin Krpan, ki s svojo kobilo skrivoma tihotapi sol, bleščeče cesarsko življenje na dunajskem dvoru, nonšalantno sekanje prečudovite dvorne lipe in divji dvoboji ponujajo čudovito izhodišče za lutkovno ustvarjanje. Uporabljena je tradicionalna tehnika ročnih lutk. Zgodba se odvija na klasičnem prizorišču za ročne lutke imenovanem kastelet.

Nomadska družina v mongolski puščavi pričakuje rojstvo kameljih mladičev. Zadnja se rodi bela kamela, ki je mama po težkem porodu noče sprejeti, noče je hraniti in ne skrbeti zanjo. Osemletni fantek Ugna se v skrbi za preživetje bele kamele in svoje družine odpravi v mesto po rešitev. Tako prevzame odgovornost, se spopade s strahovi, prisluhne klicu preživetja in nežnim klicem narave na pomoč. Mongolsko okolje, trda in neizprosna narava, ki narekuje življenje tamkajšnjim prebivalcem, nam prikaže zgodbo o spoštovanju večjega od nas, tega, česar ne moremo nadzorovati, s čimer pa lahko sobivamo in sodelujemo. Družina, sestavljena iz treh generacij, prinaša modrosti in uvide otroka, staršev in starih staršev. Staknejo glave in odločijo se izpeljati star običaj – glasbeni obred, ki bo povezal belo kamelo z njeno mamico. Ob zvokih igrane glasbe in petja se sila narave in umetni oz. umetniški poseg človeka prepleteta v skupno dobro – preživetje vseh.

V središču predstave Nepozabek je odnos dedka z njegovo vnukinjo Lučko. Dedek postaja pozabljiv, vidi stvari, ki jih ni, čudno se vede in nikomur ne zna pojasniti, zakaj je tako. Medtem, ko Lučkino mamo dedkovo obnašanje vse bolj skrbi, se zdi Lučki zanimivo in vživi se v njegov svet nenavadnih idej in prebliskov. Medtem, ko se dedek med staranjem in napredujočo boleznijo vrne v svoje otroštvo, Lučka ob njem vse bolj odrašča. V nekem trenutku se njuni poti prekrižata in povežeta v skupnem doživljanju igre.