Špedicija

Tudi če porabo energije močno zmanjšamo, mora tako imenovani zeleni prehod še vedno zagotoviti izredno velike vire energije, največkrat v obliki električne energije. Viri za to elektriko naj bi bili po načrtih, za katerimi stoji velik del svetovne skupnosti, z Evropsko unijo na čelu, vsaj nizkoogljični, pretežno pa tudi obnovljivi, torej sonce in veter. Opustitev tekočih goriv, elektrifikacija transporta in spremenjeni načini proizvodnje elektrike bodo poleg tega zahtevali veliko bolj obsežno shranjevanje električne energije.

Ena največjih ovir na poti do neto ničle je prestrukturiranje energetike, ki je vir treh četrtin toplogrednih izpustov. Danes iz fosilnih goriv proizvedemo približno tri četrtine energije, preostalo četrtino pa sestavljajo nizkoogljični viri. Med te sodijo: hidro, jedrska, sončna in vetrna energija. Pogosto se nizkoogljični viri delijo še na obnovljive – hidro, sončno, vetrno, ter na neobnovljive – jedrsko in geotermalno energijo, ki jo glede obnovljivosti lahko različno interpretiramo. V oddaji bomo razmišljali, kakšna je vloga jedrske energije pri zelenem prehodu.

Na začetku meseca julija je državni zbor sprejel Zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, ki je nastal po zgledu evropskih teženj k čim večji proizvodnji elektrike iz obnovljivih virov, predvsem sončne in vetrne energije. Zakon posega v množico veljavnih zakonov na področju varovanja okolja, umeščanja v prostor in gradbenih postopkov. Kot trdijo na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, zakon odpravlja birokratske ovire z namenom lažjega umeščanja elektrarn v prostor.

Nabrežine rek, gladine jezer, strehe kmetijskih poslopij ali odlagališča odpadkov? Vetrnice na Pohorju ali plavajoče sončne celice na Velenjskem jezeru so med aktualnimi načrti prostorskega umeščanja naprav za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov, ki jih omogoča zakon v obravnavi.