Špedicija

Služba radia MARŠ za neredne prevoze oddaljenega zvoka in prenose koncertov ter prireditev. 

Nika Bezeljak, 25. 10. 2019 12:53, Špedicija

Gledališka predstava “REKA, REKA/ Syntapiens::IZ” je predstava o igralki Ivi Zupančič. Kmalu po drugi svetovni vojni je Iva Zupančič odigrala na "Odru 57" prelomne vloge: od Ismene v “Antigoni” Dominika Smoleta do predstave "Otroka reke" dramatika Daneta Zajca, ki je doživela svojo praizvedbo leta 1962. V njej je Iva Zupančič maestralno odigrala vlogo Reke. Ta pomemben gledališko-igralski trenutek se je nepričakovano ponovil v še bolj nepričakovanem dogodku na koncu XX. stoletja. Obe gledališki situaciji sta jo kanonizirali med največje gledališke igralke stoletja.
Iva Zupančič je dobitnica Borštnikovega prstana za leto 1997.

Nika Bezeljak, 24. 10. 2019 09:39, Špedicija

"Govorijo drug drugemu in je to pravo, enkratno družinsko srečanje. Oziroma govorijo drug mimo drugega: jasno, da razen v dramski fikciji takšno fantastično druženje, dokler se ne morejo pripeljati nanj s časovnim strojem, ni mogoče. Pa tudi sicer niso čisto celi. Ne samo zaradi smrti kot – vsaj za nas, ki smo še na tej strani in omejeni s predstavami o ločenosti – ostre in nezgrešljive ločnice med živimi in mrtvimi. Tudi zato, ker je ugotovitev za vse, ki jo dobimo ob branju drame, da pogosto niso bili odločevalci in tvorci, da niso bili subjekti v lastnem življenju, temveč so se jim godile nepredvidljive stvari, pogosto mimo njihove volje in v nasprotju z njo."

Matej Bogataj: Mrtvaški ples (odlomek)

Nika Bezeljak, 24. 10. 2019 09:37, Špedicija

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 54. Festivala Borštnikovo srečanje. Tih vdih spremljajo: Benjamin Zajc, dramaturg, Mirana Trnjanin, igralka, in Varja Hrvatin, dramatičarka.

Radio Študent, 23. 10. 2019 12:00, Špedicija

V tokratnji oddaji poslušamo Mojco Kamnik, intervju z Beepblip o njeni novi izdaji pri Kamizdat, noise for strings, vol. 1, intervju z Davidom Nikom Lipovcem, bobnarjem aktualnih klubskih maratoncev Pantaloons o njihovem novem EP-ju, intervju z M O R V E R N O M o novi ambientali izdaji AMBIENTALO ter o prihajujočem EP-ju Hawaii ter ostale glasbene novosti in napovedi z domače scene.

Nika Bezeljak, 23. 10. 2019 10:40, Špedicija

V vsakem ljubezenskem odnosu obstaja trenutek, ko čutimo, da v bistvu ne poznamo niti sebe niti človeka, ki se je nenadoma pojavil ob nas, skupaj s tem pa tudi ne realnosti, ki je to srečanje omogočila. To je na primer trenutek prvega srečanja. Ta novi odnos s tujcem ustvari razpoko v našem doživljanju realnosti, razpoko, ki bi jo radi čim prej zapolnili, da bi lahko to novoodkrito ljubezen vključili v svet, v katerem živimo, da jo kljub vsem oviram naredimo mogočo. V trenutku, ko nam to uspe, vsaka možna radikalnost tega odnosa izgine. Toda Fassbinder nam, s soočenjem prvega in zadnjega Emmijinega in Alijevega plesa, ponuja vpogled v to, da je ta razpoka potencialno vedno tukaj in da kljub vsemu obstaja upanje, da človek, ki ga ljubimo, tako kot svet, v katerem živimo, za vedno ostane tujec.
Milan Marković Matthis: Ljubiti tujca (odlomek)

Nika Bezeljak, 23. 10. 2019 10:31, Špedicija

Predstava Izumitelj na zemlji obeležuje 120. obletnico rojstva Antona Podbevška, katerega poezijo povezujemo z začetkom zgodovinske avantgarde na Slovenskem. S sledenjem notranjim napetostim njegove poezije si prizadeva odrsko aktualizirati Podbevškov “kozmični anarhizem”, ki izraža silo neskončne ekspanzije roba mogočega. Če se ta sila v naslovni pesmi manifestira v želji po osvoboditvi potencialov, ki jih zatira nepravična ureditev človeške družbe, se po prestopu horizonta v kozmičnem prostoru zariše podoba človeka, ki je ujetnik samega vesoljstva. V čem bi bila lahko osvoboditev iz te ujetosti?

Nika Bezeljak, 22. 10. 2019 15:00, Špedicija

Uprizoritev Ob zori za svojo osnovo jemlje hrepenenje po nečem boljšem, bolj resničnem, bolj niansiranem, bolj smiselnem življenju, ki preveva izbrane Cankarjeve zgodbe. Štirinajstletna deklica, ki dela od sedmih do sedmih, sanjari o gozdu in rumeno pečenih tortah, šivilja, ki preživlja svoja onemogla starša, ob svojem ljubljenem sanja o tem, kako bo nekoč šivala zavese za njun skupni dom, gospa, ki kadi in pripoveduje, sanja o tem, da nekoč ne bo več utrujena, sestradani fantič sanja o velikem mestu in velikih knjigah in o tem, da bo nekoč imel vsaj toliko, da bo dovolj, da želodec utihne, utrujeni upornik sanja o tem, da nekje obstaja pravica …Vsaka izmed zgodb vsebuje trenutek, ko se zdi, da je vse mogoče, trenutek, ko jutranja zora obeta nekaj boljšega, neko svetlo prihodnost, trenutek, ko, četudi so vkopani v blato, lahko letijo. Ali jutranja zora lahko osvetli kaj več kot razrito blatno izbo, ko posveti v vsakdan ljudi, ki so na družbenem robu?

Nika Bezeljak, 21. 10. 2019 11:53, Špedicija

Čas v začetku Somraka bogov se zdi urejen, vsak ima svoje mesto za družinsko mizo in določljiv položaj v jeklarskem imperiju von Essenbeck. Rojstnodnevno zabavo družinskega patriarha prekine udarna novica o požigu Reichstaga, in slavljenec, predstavnik staronemške aristokracije, ki ji je odbila zadnja ura, je še isto noč umorjen. Po smrti magnata se poženejo mlinska kolesa boja za dediščino, v duhu novo vladajočih silnic pa so vsi nasledniki največjega železarskega koncerna v državi ujetniki še močnejšega političnega kolesja, ki s svojimi premišljenimi strategijami posega v življenja vsakega posameznega člana družine. Medsebojni družinski spopadi razkrivajo najsrhljivejše patološko spervertirane želje in brezkompromisno egoistično vodene interese.

Nika Bezeljak, 21. 10. 2019 11:44, Špedicija

Boris Nikitin v svojih delih raziskuje meje med resničnostjo in fikcijo, dokumentom in njegovim ponaredkom, in te kategorije najraje požene v zrak. Gledališče, ki tako nastane, je surovo, grobo, frontalno in neposredno. Na srhljiv način se poigrava z retoriko in propagandističnimi sredstvi. Najprej se s fašistoidnim diskurzom na odru poistovetiš, v naslednjem trenutku te že spreletava srh, da si mu nasedel, potem se vprašaš, kako se je to zgodilo. Kakšna resničnost je pravzaprav reprezentirana na odru? Kategorije so zabrisane, vse je postavljeno pod vprašaj.

Nika Bezeljak, 19. 10. 2019 22:48, Špedicija

Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.