V deželi Šentflorjanski se ob grozovitih krčih svetovne gospodarske krize obnašamo tako, kot da nismo nič vredni. Ali pa še manj...
Slovenska politika že kar nekaj časa razpravlja in odloča v okvirih, ki poleg zategovanja pasu predvsem verjamejo v formulo najbolj poceni = najboljše. V javnih podjetjih skozi javne natečaje pricurljajo ponudniki, ki za izvajano delo obljubljajo najnižje stroške naročnikom. V nekaterih drugih evropskih državah pa se dogaja, da najcenejšega ponudnika sploh ne jemljejo resno, mogoče ker tam nekje nekaj smrdi?
