V deželi Šentflorjanski se ob grozovitih krčih svetovne gospodarske krize obnašamo tako, kot da nismo nič vredni. Ali pa še manj...
Slovenska politika že kar nekaj časa razpravlja in odloča v okvirih, ki poleg zategovanja pasu predvsem verjamejo v formulo najbolj poceni = najboljše. V javnih podjetjih skozi javne natečaje pricurljajo ponudniki, ki za izvajano delo obljubljajo najnižje stroške naročnikom. V nekaterih drugih evropskih državah pa se dogaja, da najcenejšega ponudnika sploh ne jemljejo resno, mogoče ker tam nekje nekaj smrdi?
Programi, ki se izvajajo skozi trenutno največjega delodajalca v državi, Zavoda za zaposlovanje torej , so tudi in predvsem predlagani skozi optiko najcenejšega ponudnika, kar pa posledično seveda pomeni, da je kvaliteta tista, ki ostaja nekje tam zunaj in na obrobju interesov. Ukrepi, ki so se pokazali kot zelo dobri in kvalitetni ter dejansko prinašajo rešitve za opolnomočenje posameznikov pa se, kot smo že tega navajeni, prerazporedi v kategorije "ni več denarja", "nimamo od kje vzet",...
Lep primer, kako nekaj smrdi, lahko opazujemo že leta, prav vsako poletje na naši veličastni slovenski autoceti. Če se odpeljete proti morju, kar je seveda nujno po napornih urah zakopanih v knjigah med nabasanimi izpitnimi roki, no, če greste vse tja do Piratskega zaliva, boste srečali kar nekaj gradbišč, že dve sta dovolj, da ohromita dovoljene hitrosti , kjer se začepi avtocesta, kar pa prinaša nejevoljo vsem, ki se znajdejo na licu mesta, po drugi strani pa da mislit, kako za boga je sploh mogoče, da je, ma prav vsako poletje nekaj treba popravit ali novo nastavit, pa spet popravit in dostavit ali pristavit?
Čeprav se za izvajanja razno raznih del največkrat izbere najbolj poceni izvajalca se izkaže, da je delo nekvalitetno opravljeno in zgodi se, da bo potrebno sanirat vse te pomanjkljivosti, po možnosti spet najbolj poceni kar gre, da lahko nastanejo nove potrebe po krpanju lukenj. Sramotno pa še, kako se je že prevečkrat poročalo skozi različne zgodbe v medijih, kako se podizvajalce večjih in manjših projektov sploh ne plačuje, še več, osnovnih zapovedi podpisanih v zakonih o delovnih razmerjih se sploh ne spoštuje. V gradbeništvu se lepo vidi, verjamem pa, da lahko po celotnem javnem sektorju vidimo posledice, kako se pogodba podpiše res z najcenejšim ponudnikom, ta pa, po začetku izvajanja svojih del ugotovi, da budget le ne bo prenesel nastalega in puf, od najcenejšega, do dvakrat preplačanega.
Vsaj dvakrat preplačani pa so tudi vsi svetovalci, ki v svoji funkciji pomagajo izbirat prave lobiste in usmerjat naše politike v tisto tapravo smer. Koliko naša vlada porabi za razno razna svetovanja, od katerih navadni državljani nimamo praktično nič, oziroma prej škodo? Dejansko je škoda tega denarja, s takim vsotami bi se dalo uresničiti kar nekaj drugih projektov ali pa bi se s pomočjo takega svetovalskega denarja ukinilo piskanje in trobljenje učencem, katerih starši ne zmorejo plačevati šolskih položnic ali pa bi se zagotovilo, da se najrevnejšim v državi odpiše dolgove ali pa, no, možnosti se kar kopičijo, samo naokrog je treba pogledat... Za začetek , če že morajo bit, bi lahko ti oklicani svetovalci svoje ceneno znanje in poznavanje realnosti lahko usmerili v ukinitev razprodaje slovenskega premoženja po najnižji ceni, samo zato, da se bo prodalo, ker je seveda mauha prazna in ker logično, za to ne bo odgovarjal nihče! Slovenska politika se obnaša še naprej ne-odgovorno, kot nebogljeni otročiček, ki potrebuje mamico, da mu obriše ritko, ko je treba obliklovat meje trajnostnega razvoja , ker slovensko premoženje, dejmo si priznat, niso ustvarili politiki, lobisti, prodajalci ali Mercatorji, ustvarjale so ga generacije pridnih slovenskih rok, prodaja pa ga politika, ki je od tega seveda po svoje politično distancirana in če sem odkrita lahko rečem, da nimajo pojma s čim imajo opravka!
Končna Ocena: samo, da je ne bodo prepoceni odnesli!