Mrtve prihodnosti: Socialdemokratizem vs. (social) liberalizem
Za to, da bi se prebili vsaj do minimalno zadetega vpra?anja v pomenu ?jedra?, tistega za kar gre v primeru razpada Pozitivne Slovenije, bi kazalo najprej zmo?i zajeziti mote?e sestavine pri morebitnem premisleku. Teh je veliko. Segajo od psihologizirajo?ih nebuloz (osebne lastnosti Jankovi?a, Bratu?kove?), prek hrematisti?no-denarnih premislekov (spopad okoli budgeta in preusmerjanja denarnih tokov?), pa vse tja do izrazito tehni?nih re?i (voditeljstvo, stranka, program, volitve?).
- Odpiranje problema politi?ne identitete
Tisto, kar je ?v ozadju? tega - seveda kolikor nas zanimajo politi?ne in ne samo tehni?ne dimenzije problema ? je spopad med socialdemokratizmom (za to se, v grobem, zavzema Jankovi?) in pa social-liberalizmom (linija, v grobem, Bratu?kove). In to?no to so tiste politi?ne re?i, ki merijo na makro-konceptualno percepcijo in u?inke ter strategije v pomenu ?generalne politike?. ?ele pozneje se lahko iz teh izpeljujejo tak?ne ali druga?ne policies, torej posami?ni prijemi in usmeritve na ravni ?podsistemov?, ?taktik?...
Prvi problem: v vladajo?ih, dana?njih na?inih govori?enja (tehni?no nemi?ljenje) se vse to strate?ko in odlo?ilno ka?e kot ?ideolo?ko vpra?anje?. Dejansko pa je to tisto, kjer so locirani vsaj ostanki in obenem potenciali tistega, kar politika je. Dokler to raven obstoje?ega torej ?vidimo? zgolj tehni?no in ?kot ideologijo?, se nam vse to skupaj sploh ne zdi pomembno, u?inkuje pa kot odve?nost. ?e te?a same besede ?ideologija? je v ultra-tehni?ni in ultra-ideolo?ki dobi izjemno majhna, ?e ?e ni ni?na. ?Ideolo?ke re?i? so v dobi splo?nega tehno-managerskega blebetanja nekaj per definitionem slabega (pristranskega, nenatan?nega?) in ?esar se ka?e znebiti. A kot nakazano, to niso ideolo?ke re?i v pomenu tehnik in kot se beseda danes rabi. Gre za zadeve-makro politi?ne usmeritve in zatorej v nekaterih dimenzijah tudi politike same, v pomenu politi?nega delovanja (splo?ne usmeritve?). To je tisto, kar se nam ? pa naj se ?e tako me?emo na zobe in sku?amo tla?iti zadevo v ?nezavedno?, kar pomeni v nemi?ljenje -, tako ali druga?e zmeraj in nujno povrne v vsako debato. Nenazadnje, to je tisto, glede na kar se odlo?amo na volitvah, kar nad-dolo?a vse na?e preference? in kar je bistveno za vsako stranko, vsakogar v javnosti nastopajo?ega, kolikor seveda gre za politiko.
- Neoprijemljivost politi?ne identitete
Drugi problem: to, kar se zdi ideologija, pa so elementi politike (tehni?no poneumljanje s pomo?jo zavrnitve ideologije zavrne vso politiko!) v svoji ?inicialni obliki?, je hkrati tudi tisto, kar ni konkretno. Je abstraktno in hkrati vsakemu in vsemu konkretnemu zmeraj in nujno predhode?e. Sem sodijo danes tako ?nerodne? in ?odve?ne?, celo pogro?ne re?i, kot so ?pogled na svet?, ?svetovni nazor?, ?vrednote?, ?identiteta? ter podobne metafizikalije, ki tako smrdijo dana?njemu ploskemu bitju le-?e-tehnike in tehni?nega blejanja. Gre potem takem za nekaj, kar je vsaj dvojno: najmanj je oprijemljivo, a je hkrati tudi najbolj pomembno ter dale? najte?je ?ulovljivo?. Razumljivo, kajti gre za mesto (topos) iz katerega vsak posameznik in posameznica ? a to velja tudi za skupnosti pri politi?nem delovanju in torej za stranke, gibanja? tudi - odlo?a in usmerja vsa dejanja: tukaj je locirana njegova ali njena politi?na ?identiteta?, identitete strankarsko ali kako druga?e organiziranih zdru?be delovanja. Pri tej identiteti, ki se je tukaj lotevamo najmanj gre za ?narodno identiteto? (to je ultra-dru?bena re? ?rednosti), najbolj pa za politi?no, torej abstraktno-skupnostno identiteto.
Pozitivna Slovenija je, med drugim, tako ? in to ni slu?ajno ? trenutno v situaciji, ko ne more biti ne pri evropskih socialdemokratih in tudi ne pri evropskih liberalcih (ali pa silno te?ko), hkrati pa so deli te quasi stranke v (ali vsaj pri) enih ali drugih. Biti-stranka (govorimo o moderni dobe in stranke so moderne dru?bene naprave/tehnologije) pomeni ?imeti identiteto?, brez nje lahko govorimo kve?jemu o projektih? in podobnih post-modernih re?eh. (Druga raven, poleg te ?identitetne? torej, spopada Jankovi?-Bratu?ek je v tem smislu tak?na, da jo ka?e misliti ?e v neki ?ir?i dimenziji: Jankovi? vztraja na identiteti socialdemokratizma, Bratu?kovi pa post-modernost (ne)liberalizma omogo?a, da je njena identiteta tako reko? ?brez identitete?. Toda ta ?identiteta brez identitete? je samo drugo ime za managerske ideologeme, a to je neka druga ?torija, ki bi terjala posebne eksplanacije).
?Imeti identiteto? v pomenu politike je tisto, kar je samo na videz zastarelo in v na?i dobi ponovno pridobiva na pomenu in te?i. Ne-ideolo?kosti in anti-ideolo?kosti vsake anti-politike ? mi se namakamo v managerskem post-politi?nem ?okolju? ?e vsaj ?etrt stoletja ? se neizogibno izteka rok trajanja. Koliko bolj smo v depresiji (republikanizma), toliko bolj vpra?anja in problemi ?identitete? zasedajo centralno mesto mi?ljenja in delovanja, se pravi tisto, ki jim tudi gre. Druga?e oblikovano: eno je, namre?, ?e nam ?dobro gre? in vsi le ?e lahko grabijo to ali ono, nekaj drugega pa, ko za?ne primanjkovati tistega, kar lahko eni, drugi, tretji? ugrabijo. In ravno takrat, ko nimajo ve? kaj za ugrabiti (logika vsakega zaslu?karstva in vse hrematistik?), se nujno za?no tudi spra?evanja po tistem ?kako-naprej?. Ta ?Naprej? v teh polo?ajih pa je tak?ne narave, da sploh ne zmore mimo odgovora na najhuj?e izmed vseh mo?nih vpra?anj in to je ob?e: ?kdo pa mi sploh smo??!
- KDO-vpra?anje
Toda pozor pri teh ob?ostih, katerih gramatike so silno zapletene. Ta ?kdo? danes ni kar tako (lahko pa postane, kot bomo videli) ve? tisti, ki ga zlahka zama?i? z ne-odgovorom tipa, ?e? ?mi-smo-Slovenci?. To je vsaj delno absolvirana zadeva, ki ve? ni najbolj u?itna in ne zado??a (?e bo zmagala ? in to bo fundamentalna regresija - potem se bomo vsi skupaj zna?li sredi eksplicitnega post-fa?izma). Pri tistem kdo v politiki (to je bistvena razlika do dru?benega) gre za neko druga?no in ? tudi za Slovenijo - povsem novo dimenzijo problema, in sicer za tole: kdo pa smo to mi/jaz gledano politi?no in torej v pomenih ter smislu politike. Pri tem politi?nem in sploh na terenu politike ? in v tem je novost problematike s katero se danes soo?a vsa Slovenija - pa ne zado??a ve? odgovarjanje na vpra?anje kaj-smo-mi (biti-Slovenec je ?redna/dru?bena re?, ki odgovarja na kaj vpra?anje in ne na politi?no kdo!). Dokler je v igri samo ta dru?beni in ?redni kaj, dotlej se lahko le peskovni?ko kobacamo po povr?ju in praviloma pridemo v nikamor tehni?nega ?ivotarjenja. Ko pa v igro stopi politi?ni kdo, se zadeve druga?e zavrtijo in tudi zafecljajo: postavijo se nove naloge ter razprejo povsem novi horizonti. In to?no to se je pripetilo v primeru Pozitivne Slovenije, druge stranke (in gibanja, iniciative?) pa ?ele pridejo na vrsto. Od tega ?substancialnega? kdo je odvisno tudi tisto ?Kako? ter ?Kam? naj vsekamo s svojim delovanjem v skrajno zagatnih polo?ajih, kar pomeni, da je od tega Kdo neposredno odvisen tudi odgovor na vpra?anje ?Kaj storiti??
(Le v oklepaju in kot gola informacija: pri zgolj na skopo skiciranem v zvezi z zgornjimi vpra?anji in spra?evanji gre za zadeve ne?esa takega kot je ?vpra?anjelogija?, o kateri pa nas nih?e ne pou?i na nobeni in nikakr?ni ?oli ali fakulteti (to je neko? bila theorein!). Vse to najpomembnej?e ? ??tos? mi?ljenja in razumevanja je v postavljanju vpra?anj! - je prepu??eno na milost in nemilost tehnikom gramatike ter pravopiscem (zadeve deklinacij, nominativa, genitiva? in pd.) in zato smo radikalno bosi sredi najbolj pomembnih in zahtevnih zadev mi?ljenja, delovanja in ?ivljenja. Tako kot nas nih?e danes ne pou?uje logike ? ?e? da to itak ?e vemo ? , je tudi s tem. Tehni?na doba nespra?evanja in nevpra?ljivosti ? zato je tako ploska, ?naravna? in bojda ?samoumevna?, dejansko pa plehka - vegetira to?no na teh in tak?nih (ve? jih je) zamol?anostih in potla?itvah ter tako, da v ospredje poriva le ?e tehni?no vpra?anje kako!)
Kakor koli ?e, ko butnejo na plano ?fundamentalna vpra?anja? politi?ne identitete (identiteta naroda je dru?bena stvar!), potem se marsikaj zafeclja tako pri posamezniku kot tudi pri strankarstvu in sploh na ravneh konceptov. Tem namre? ? razumljivo in posledi?no ?, posledi?no, ni od nikoder, in sicer vse dokler nismo zmo?ni odgovoriti na ta ?magi?ni? kdo. V teh ? s patosom re?eno ? ?usodnih polo?ajih? in pri ?usodnih odlo?itvah? se namre? nolens volens znajdemo sredi zahtevnih odlo?itev, pri katerih pa ve? ni mo? hkrati hoditi po dveh, treh ali petih nogah in poteh isto?asno, sedeti torej na ne?tetih stolih. ?e manj pa je takrat mo? lakoni?no re?i, ?e? jaz ?nisem kdo? ali pa ?ne grem nikamor? ter ?ni?esar ne bom postoril?.
Zna?ilnost tega tako reko? proto-politi?nega polo?aja (heksis) samo-spra?evanja (gre za izrazito ?refleksivno? zadevo in probleme ?samo-refleksije?, ?e naj re?emo tradicionalno) je tudi ta, da se nagiba v smeri Enega in/ali Odlo?itve za Neko-Eno. Tendira k odlo?anju za neko eno in je hkrati usmerjeno (v?asih kar izklju?ujo?e) proti drugim mo?nim odgovorom na zastavljeno vpra?evanje po identiteti. Tukaj ? ker ?sem Eden? ali pa, ker ?smo Ena stranka?, Ena skupina ? torej gre zmeraj in hkrati vsaj ?e za tisto kdo-sem in kdo smo. To, med drugim, pomeni tudi tole: kaj/kdo sem/smo ?dejansko? in torej ?po identiteti?, torej ?globinsko? in politi?no ne pa kar tako in ?povr?insko?, torej dru?beno in tehni?no.
V tem smislu je za dana?nji premislek razpada PS zelo bistveno razumevanje vpra?anja razmerja med socialdemokratizmom in (social)liberalizmom. Pa? zato, ker gre za ? poleg in pod ne?tetimi drugimi problemi in vpra?anji ? tudi in predvsem za vpra?anje politi?ne identitete stranke in torej tega, ?kdo dejansko smo? in ?za kaj nam gre?, ?e se ?e gremo ravno tega in tak?nega in ne druga?nega stankarstva. Tisto pregovorno ?ne ti? ? ne mi?? tukaj torej odpade, quasi premostitvene bedarije v pomenih ?win-win? in bren?anja o ?sinergijah? ter ?sintezah? pa na takih to?kah odromajo na smeti??e managerske zgodovine quasi holisti?nega tehno-bren?anja.
- Ne preteklost: sedanjost in prihodnost
Tretji problem: vpra?anje po socialdemokratizmu in (social)liberalizimu (velja tudi za konzervativizme?) v politiki ni zadeva abstraktnega, trans-histori?nega, ?e ho?ete metafizi?nega ?kaj-je? spra?evanja. To je zmeraj problem v pomenu, da gre za vpra?anje po in v sedanjosti. Se pravi, gre za vpra?anje kdo-je (socialdemokrat, liberalec, konzervativec), ki pa zmeraj meri na in je nujno v nekem sedaj ter tukaj. V tem smislu je to vpra?anje biti-socialdemokrat in biti- liberalec (konzervativec?) ter meri na tisto sedaj.
Temu primerno odgovarjanje na to vpra?evanje in torej re?evanje te ?zagate identitete? sploh ni in tudi ne more biti odgovorljivo iz smeri nobene in nikakr?ne preteklosti, sploh ne iz obmo?ja tistega ?vem? in ?poznam?. Ni mo?, denimo, pobrati neko definicijo socialdemokracije iz XIX. ali XX. st., iz ZDA ali Nem?ije, pogledati v slovarjih in wikipedijah ter to vzeti za/kot zadovoljiv odgovor. To je lahko le izgovor in samo-laganje, ki pa v politiki ne zmore imeti dolgega roka trajanja. Tukaj dobesedno odpove vsaka preteklost in vsa vednost ter gotovost (definicije?), kajti pri tem gre za re?, ki terja in jo terja sedanjost (tudi volivci in sledilci?) in je ultra-konkretna. ?e smo ?e nekoliko bolj natan?ni, je pravzaprav ?e veliko huje, kot se to utegne zazdeti na prvi pogled: to je ? in tukaj je poudarek ? imanentno politi?no spra?evanje po prihodnosti in torej po usmerjenosti (usmeritvah, programih, konceptih?) nekega politi?nega delovanja. Vsa politika je zmeraj tak?no ali druga?no re?evanje neke sedanjosti, a zmeraj v perspektivi neke prihodnosti. Pri politiki venomer gre za neko mi?ljenje, govorjenje in delovanje, ki ? ravno skozi re?evanje zagat sedanjosti - nujno meri na prihodnost.
(Pri dru?benem je radikalno druga?e: tu se nenehno in nujno zmeraj vra?amo v neko ?bolj?o preteklost?, na sado-mazo na?ine brskamo po ?e zgodenem in se trpin?imo ter izdelujemo nove in nove zgodlje ter zgodbe (mite!) o preteklih dogodkih. Bistveno pri tem je, da bi ? to je pomembna dimenzija dru?benega ? na te na?ine najraj?i izdelali nekaj takega kot je ?nova?, ?lep?a preteklost?).
Prihodnost pa ? in to je dodatna, nemara najve?ja in ?etrta zagata/problem ? sploh ni ?as v pomenih kot sta to preteklost (minuli ?as) in sedanjost (ta trenutek). Prihodnost je namre? ?samo? mo?nost oz., bolj?e, so mo?nosti. Druga?e re?eno, pri teh kdo-re?eh in vpra?anjih politike (o ?identiteti??) gre tako reko? za vnaprej?nje (od tukaj apriorizmi) odlo?anje za to ali ono mo?nost, za te ali one SMERI in usmeritve delovanja ter hkrati tudi za zavra?anja nekih drugih perspektiv in mo?nosti, poti?.
Zadeva je topogledno, skratka ? ?e re?emo logi?no ? per definitionem deduktivna in ne more biti induktivna! Te mo?nosti pa so ? tako kot procedure odlo?anja in samo-odlo?anja ? tako zmeraj ?odlo?ene? na terenu neke negotovosti, ugibanja, celo stave. So torej nekak?na predvidevanja, ki imajo opraviti tudi z dobrimi ali slabimi ?ob?utki? ter ?prepri?anji?? To pa je samo drug na?in za to, da re?emo, da so vsaj v nekem oziru to nekak?ne ?apriorije? (dedukcije!) in negotovosti, ki pa se jih ne moremo znebiti z nikakr?no empirijo ali tehnikalijami induktivnega tipa sklepanja. Tudi ni se jim potrebno izogniti, saj bi v tem primeru ostali predvsem brez upanja, da je sploh mo? nekaj druga?e in drugo.
Kratko malo, ko gre za zadeve politi?ne identitete, potem zmeraj in nujno gre za zahtevne ? nadvse konfliktne - re?i in polo?aje, s katerimi ni lahko imeti opravka. Tega ni mo? razre?iti niti s pomo?jo teh ali onih tehnik, strokovnih znanj (knowledge), znanosti? Kajti, ko gre za mo?nosti in prihodnosti (ve? jih je lahko in ne Ena sama), potem ni nobene in nikakr?ne gotovosti in tudi resnice ne. Govori?enje o gotovosti (in Resnici) pa je v teh polo?ajih lahko le samozavajanje in/ali prodajanje megle drugim in sebi. To je ?ele zadeva ideologije ? ?e bolj pa demagogije -, ki pa danes v ve?ji meri sovpada z zadevami tehnike in tehnik (samo)laganja ter sprenevedanja (PR, volilne obljube?).
- Spopadi mrtvecev: socialdemokratizem vs. (social) liberalizem
Dale? najve?ja te?ava v dana?njem primeru ? in to?no to je ?iv po katerem se je PS razpo?ila ? pa je v tem, da ne tukaj?nji quasi-socialdemokrati in ne quasi-liberali dana?nje dobe sploh ne premorejo ve? elementarnega premisleka, ne socialdemokratizma in ne (social) liberalizma (to velja tudi za opazovalce in analitike ter vso publiko). To?no zato se jim je nenehno dozdevalo ? kot pred tem v ?tevilnih primerih LDS, ZARES, ZDLSD, SD ? -, da je to dvoje (socialdemokratizem in social/liberalizem) ?pravzaprav? Eno-in-isto ali pa, da to kar-tako-gre-skupaj. Ravno to blodno izena?evanje dvojega rodovno razli?nega je, med drugim, tudi tisto, kar poganja v ?tevilna (strankarska in sicer?nja) razpadanja ?e od prej, na ?levici? ?e posebej. Ne nazadnje, od tukaj prihajajo tudi pogoste menjave vlad, razpadanja in redefiniranja (spremembe imen?) strank, koalicij, nezmo?nosti izdelave programov, puhli pragmatizmi, revizionizmi?, manko konceptov?? in vse tisto, kar nas je pahnilo v luknjo sedanjosti?. Tako kot je bilo v preteklem ?etrtstoletju, tako je tudi sedaj ravno to tisto nevralgi?no, kar povzro?a ne?teta razpadanja in je zatorej tako ru?ilno kot samoru?ilno. Hkrati pa je to tisto, kar nimo? ?zaflikati? z nobeno dru?beno govoranco o Enotnosti naroda ali Nacionalnega, Narodnega interesa in kaj je ?e tega anti-politi?nega materiala.
Za post-socializme in post-kapitalizme nasploh (to torej ni nobena slovenska posebnost, pa? pa je situacija na vseh Levicah, v vseh Centrih in tudi na vseh Desnicah dana?njega strankarstva) velja, da niti slu?ajno nimajo raz?i??enih teh identitetnih vpra?anj. Tudi ne morejo jih imeti, in sicer ravno za to, ker bojda ?varno? obti?ijo v tehnikah in se sploh ne spustijo v politi?no mi?ljenje in delovanje. Zadovoljijo se s tehnikalijami in tehni?nimi banalijami, kar pomeni z bli?njicami, ki pa se kaj hitro ma??ujejo. Prav ta neraz?i??enost ? ki je rezultat tehni?nega nemi?ljenja in le ?e tehni?nega dela - je torej ena izmed mo?nosti definicije silno nevarne depresije politike (kot celote) v pogojih poznega republikanizma, v katerem se tako nebogljeno namakamo. Re?eno na ?e nekoliko bolj splo?ni ravni: smo sredi iz?rpanih tehni?nih potencialov Francoske revolucije in torej hiranja vseh njenih treh nosilnih stebrov: egalit?, libert? in fraternit? (a to je tudi neka druga in ?e bolj ?alostna ?torija, ki jo bo treba pustiti za neko drugo in dalj?o analiti?no prilo?nost).
Ne nazadnje, medtem ko se zdi nekdanjim ?lanom PS (in ?e marsikateremu opazovalcu), da je ?prava alternativa? dejansko v ?izbiri? med socialdemokratizmom in (social) liberalizmom (kot da bi bili v trgovini in kupovali razli?ne politi?ne izdelke/ponudke??), pa gre pri vsem tem dejansko za dosti bolj resno in ravno tako ?alostno ter nadvse nevarno zgodbo. Opredeliti jo je mo? na kratko takole: eno in drugo, torej socialdemokratizem (egalit?) in (social) liberalizem (libert?) sta mrtva in kot tak?na sta ne?ivljenjski izbiri oz. neizbiri! Kar koli izberemo v tej neizbiri, zmeraj bomo izbrali vrnitev v neko bojda ?bolj?o preteklost?. (Social) liberalizem in socialdemokratizem sta ?mrtva? seveda po analogiji ter v pomenih iz?rpanosti obeh paradigem. Med drugim to pomeni, da gre za iz?rpane koncepte, programe? (zato tukaj ve? ni mo? ?najti tople vode?), ki se lahko le ?e slabo ponavljajo, in sicer v ?e slab?o prihodnost, ki pa je - zmeraj in nujno - lahko le graditev neke ??e bolj?e in novej?e, lepe preteklosti?. To slednje pomeni seveda pot v mit in mitologijo pa naj je ?e tako tehni?no (in znanstveno) nakrancana.
To ravno tako velja tudi za vse tisto, o ?emer trobenta desnica (fraternit?). Iz?rpanost, za katero tukaj gre, ni torej zadeva ?organske narave?, marve? gre za ne?tete rezultate preteklih dogodkov (zgodovine) in razo?aranj (zadeve ?ne primejo ve??), pa naj so ti bili na delu v bli?nji ali dalj?i preteklosti. Skratka, gre pri socialdemokratizmu in (social) liberalizmu v samem temelju za spopadanje mrtvih in za samo-mrtvin?enje: v kolikor se prepoznamo v socialdemokratizmu, (social) liberalizmu ali tak?nem ali druga?nem (tudi social) konzervativizmu, se nam nujno pripeti, da je to?no skupek treh medsebojno se izklju?ujo?ih identitet tisti, ki nas danes (neko? je ?e funkcioniralo!) vse skupaj pelje v vrtince nemi?ljenja ter v nemo?nosti kakr?nega koli politi?nega delovanja.
Za pripadnike in pripadnice neke potencialne politi?ne (ne pa dru?bene in torej, narodnja?ke, ?redne!) skupnosti je to?no to tisto, kar jih zapelje proti stri?enju, po potenci pa tudi proti zakolu, in sicer na na?in mno?ice ovac. Zlahka torej ti spopadi mrtvecev in mrtvin?enja spravijo v neumje in nerazumevanje celokupne mno?ice, kar posledi?no pomeni, da jih na?ene tudi v elementarno nepripravljenost na kakr?no koli politi?no delovanje in jih dobesedno paralizira, odlo?i v individualno depresijo ter izro?i na milost in nemilost prihajajo?emu Voditelju. Rezultat tega je najpogosteje blodno ?akanje (na Voditelja), paraliza ali paranoja ter vdaja v obstoje?e, ki pa se le ?e poglablja, in sicer naravnost v Nikamor smeri. In to?no to je tisto, kar se dogaja po vsej ?irini t.i. slovenskega politi?nega prostora.
- Brezizhodnost?
Iz nakazanega poglabljanja torej v Nikamor sta - na?eloma in v grobem re?eno ? mo?ni vsaj dve poti. Prva je ponavljanje preteklega. Problem s to je ta, da v tak?nih ne-izbirah gre za vztrajanja na socialdemokratizmu in (social) liberalizmu ? tudi (social) konzervativizmu -, ki pa jim preostanejo le ?e sizifovski poskusi povezovanja dvojega, trojega? nepovezljivega in globoko konfliktnega v tisto quasi odre?eni?ko social (dru?beno). Gre tudi za na videz ?ne?tete? kombinacije teh ?treh sestavin? Francoske revolucije, kot so ?me?ane vladne koalicije? in ?heterogeni programi? ter, posledi?no, ?heterogene vlade?? in njih paralize. Tisto, kar pa se iz tega nujno izcimi, je seveda neskon?nost praznih konfliktov dru?benega, obilica mrtvega teka okoli oslovskih senc preteklih dob ter ? ?isto na koncu - t.i. tehni?na vlada ali dru?beno (social) v ?isti obliki. To slednje pomeni ? in to je bistveno ter najbolj nevarno ? samo-ukinitev politike ter vpeljavo le ?e tehnike ali administranja (vladanje z odloki in predpisi, nastavitev ne-izvoljenih tehni?nih upravljalcev...). Skratka, na mestu politike in vladanja ljudi v vseh teh primerih nastopi socialni management, ki vpelje principe vodenja ljudi-kot-stvari. To slednje je seveda tisto, ?emur se rodovno re?e tudi socialni in?eniring in je bila zna?ilnost vseh dosedanjih (post)totalitarizmov, pa naj so ti bili heavy ali soft.
Druga mo?nost je zapustitev tako socialdemokratizma kot (social) liberalizma (social-konzervativizma in ?e marsi?esa, v kon?ni instanci pa zamejevanje tistega social/dru?benega samega), in sicer vklju?no z zapustitvijo samega strankarstva kot temeljne tehnologije republikanskega gospostva dru?benega. Ta druga pot ? seveda je to tisto ?esar se vsi anti-politi?ni tehnologi in republikanski manipulanti najbolj bojijo ? je torej drug in druga?en horizont, ki (se) temelji na zapustitvi partitokracije, republikanizma in zamejevanju tehni?nih logik dru?be(nega). Gradi tudi ? in celo predvsem - na opustitvi/zamejevanju tehno.-logik dru?be(nega) ter na dejavnostih zamejevanja vsega tehni?nega (vklju?no z ekonomskim ?vekanjem o nenehnem Napredovanju).
Brez ve?je mo?nosti napake ? izku?nja z dogodki v Mariboru, problematika proti-strankarskih gibanj? - je v zvezi s tem mo? zapisat vsaj tole: silno na redko so posejani tisti, ki so to drugo mo?nost novih horizontov sploh zmo?ni misliti in si jo predstavljati kot nekaj ?mo?nega?. Samo razpiranje tega ?ez-strankarskega - ali bolj?e, sem-strankarskega -, se pri takih fundamentalno republikanskih optikah prika?e kot ?neresno? in ?utopi?no? ter celo ?neodgovorno? ali ?avanturisti?no?. Posledi?no, zelo redko je najti elementarno dobro voljo, kaj ?ele pripravljenost na tovrstno razpiranje mo?nosti sredi obstoje?e dru?be samoiz?rpavanja, ki pa je ? to danes vidijo tudi slepci - evidentno obti?ala ravno sredi strankarskih nemo?nosti.
Zavoljo tak?nega razmerja sil vse ka?e, da bomo na splo?ni ravni ? to velja tudi za ves Zahod in v tem je vsebovana skrajna resnost dana?nje depresije republikanizma! ? ponovili ?e nek dodatni (zadnji?) blodni krog fundamentalnega dru?benega pogrezanja v tehnike in tehnologije partitokracije ter pri?li do to?ke spopada, kjer bodo dobesedno zmagali Odre?itelji. To pomeni tehnologi in tehniki dru?benega vodenja (leadership), Voditelji Dru?b, ki bodo nujno hkrati tudi voditelji Narodov in se ? torej radikalna regresija ? oblikovali na na?ine tak?nih ali druga?nih post-fa?istov in post-fa?izma. To je danes postalo celo tisto, za kar se zavzemajo strokovnjaki in znanstveniki, vrhu vsega ?e ?priznani? (?priznani? - od koga?)
- Post-fa?izem in anti-politika
Tako kot v tridesetih in ?tiridesetih prej?njega stoletja, je del odgovornosti za tovrsten zelo verjeten prihodnji razvoj tudi na socialdemokratih in (social) liberalih, na (social) komunistih, a tudi na (social) konzervativcih in podobnih socialnih zdru?enjih in zdru?bah ter strankah. Glede na takratne izide in pa na to, kar se danes in tukaj dogaja, je mo? z velikansko dozo zaskrbljenosti sklepati na tole: le-ti niso zmo?ni niti elementarnega premisleka, so jetniki le ?e horizontov dru?benega tehniziranja in moraliziranja! Koncentracija politi?ne nepismenosti in elementarne zblojenosti ter celo zabitosti je ravno pri omenjenih dale? najvi?ja, tisti, ki druga?e mislimo in delujemo, pa smo ?e zdavnaj pregnani in marginalizirani. Ne bi se kazalo torej ?uditi, da vse skupaj zaide v smeri ?edalje bolj ekstremne desnice!
A ne bodimo naivni in bodimo vsaj pozorni na naslednji dve re?i: zelo velika verjetnost razvoja (to zmeraj gre postopno in ?neopazno?, celo ?ne?no? in zahrbtno torej) v smeri ?ekstremne desnice? ne pomeni nujno tudi razvoja v smeri (social) konzervativizma (kot po navadi o tem blebetajo levice in centri dana?nje tehnike)! In drugi?, pri tej ekstremnosti - pojem ekstremnosti sodi na Slovenskem med dale? najslab?e razumljene ? je treba biti pozoren vsaj ?e na tole: desnica ni ekstremna po tem, da-je-desnica, pa? pa to?no po tem, da lahko ? tako kot levica ali tudi center, tu ni razlik!!! - ukine vsako politiko. To pomeni vsako pluralnost in vsako demokracijo, pa naj je le-ta ?e tako prisotna v benignih odmerkih. Re?eno ?e druga?e: smo jetniki ultra-zaskrbljujo?ega spopada mrtvih (zato tudi zombijev) socialdemokratizmov in (social) liberalizmov ter tudi (social) konzervativizmov katerih zlahka postanemo kolateralne ?rtve (zaenkrat se nam je to?no to zgodilo ?samo? finan?no). To?no ta spopad strankarskih tehni?nih zombijev dru?benega je zatorej tisti dominirajo?i, naddolo?ujo?i spopad, ki nas ?e sedaj paralizira in tudi priklicuje ekstremne odre?itelje, voditelje ter trde roke, ki se nam zelo nevarno bli?ajo.
Pozor, skratka: nikakor ni nujno, da bo ta ekstremnost izklju?no desna. Lahko je ?e kako leva in tudi sredinska (najbolj verjetno, ker to je tisti ?vsem sprejemljivi? ne-ti?-ne-mi?), ?e naj re?emo na ravni obi?ajnega slepega tehno-govori?enja. Poanta ekstremnosti ni v levici, desnici ali centru, pa? pa v tem, da je ekstremnost onstran vsake levice, desnice in centra in da izni?i sam obstoj levice, desnice in centra ter pomete z vso pluralnostjo ? predvsem politi?no, torej ? ?love?kih zadev. Tisti, ki tega ni razumel iz morebitnega ?tudija ali premisleka dogodkov XX. stoletja, je danes silno nevarna naprava, ki deluje to?no v smeri tovrstnega, najmanj za?elenega razvoja dogodkov.
Avtor: Ton?i Kuzmani?
