Nomadska družina v mongolski puščavi pričakuje rojstvo kameljih mladičev. Zadnja se rodi bela kamela, ki je mama po težkem porodu noče sprejeti, noče je hraniti in ne skrbeti zanjo. Osemletni fantek Ugna se v skrbi za preživetje bele kamele in svoje družine odpravi v mesto po rešitev. Tako prevzame odgovornost, se spopade s strahovi, prisluhne klicu preživetja in nežnim klicem narave na pomoč. Mongolsko okolje, trda in neizprosna narava, ki narekuje življenje tamkajšnjim prebivalcem, nam prikaže zgodbo o spoštovanju večjega od nas, tega, česar ne moremo nadzorovati, s čimer pa lahko sobivamo in sodelujemo. Družina, sestavljena iz treh generacij, prinaša modrosti in uvide otroka, staršev in starih staršev. Staknejo glave in odločijo se izpeljati star običaj – glasbeni obred, ki bo povezal belo kamelo z njeno mamico. Ob zvokih igrane glasbe in petja se sila narave in umetni oz. umetniški poseg človeka prepleteta v skupno dobro – preživetje vseh.
Špedicija
Služba radia MARŠ za neredne prevoze oddaljenega zvoka in prenose koncertov ter prireditev.
Seansa Bulgakov je bila premierno uprizorjena kot zaključni del Vražjega triptiha v okviru predstave Mojster in Margareta, zdaj pa je na sporedu kot samostojna predstava. Gre za rekonstrukcija romana, postavljena na dinamiki kontrastov med burko in abstraktnimi slikami gledališča objekta, ki so ostale na pogorišču zmede, ki jo je za seboj pustil Satan s svojimi pajdaši. V svoji fragmentiranosti ter z ritmizacijo besed, gibov in zvokov povezuje asociacije na današnji obsedeni svet in tragično plat slehrnika s svojimi težavami, strahovi in poželenji.
V središču predstave Nepozabek je odnos dedka z njegovo vnukinjo Lučko. Dedek postaja pozabljiv, vidi stvari, ki jih ni, čudno se vede in nikomur ne zna pojasniti, zakaj je tako. Medtem, ko Lučkino mamo dedkovo obnašanje vse bolj skrbi, se zdi Lučki zanimivo in vživi se v njegov svet nenavadnih idej in prebliskov. Medtem, ko se dedek med staranjem in napredujočo boleznijo vrne v svoje otroštvo, Lučka ob njem vse bolj odrašča. V nekem trenutku se njuni poti prekrižata in povežeta v skupnem doživljanju igre.
Nekje drugje govori o deklici, ki se znajde v osrčju vojne. Skozi njene oči spremljamo spreminjajoče se mesto, polno grozot, nasilja, strahu, a tudi – upanja. Mesto preletavajo grozeča letala, ulice so izpraznjene, hrane na policah v trgovini ni več. Šola je zaprta. In vsake toliko se čisto blizu zaslišijo streli. Njeno okolje se je postopoma spremenilo. Postalo je nevzdržno. Deklica želi oditi v deželo, kjer bi ji lahko bilo lepše. Oditi želi nekam drugam, daleč stran od vojnih grozot. »Zjutraj sem se zbudila, si kot po navadi umila zobe, pojedla zajtrk in odšla v šolo. Vse je bilo kot običajno. In še včeraj sem se na dvorišču igrala s prijateljicami. Zdaj je vse drugače. Na dvorišče ne smem več. Prenevarno je. In ko se zasliši grmenje, moram z mami steči v klet. Tudi svojih prijateljev ne vidim več. In šole je konec. Zaprli so jo.«
Helge pravzaprav ne ve, kdaj ježevec dozori … Toda ko pade s češnje, se nenadoma znajde v kolesju nenavadnih in prismuknjenih prizorov. Skupaj z njim raziskujemo svet prikupnih živali, ki je včasih brez logike in smiseln na povsem svojevrsten način. Slikanica, po kateri je predstava nastala, je bila nagrajena z večernico za najboljše slovensko otroško ali mladinsko izvirno leposlovno delo, na odru pa je zaživela kot lutkovna igrica, v kateri se z besedami, pomeni, igračami in smisli, lutkami in nesmisli igramo vsi v dvorani.
Besede iz hiše Karlstein so most med Bertino zgodnjo poezijo in kasnejšimi romani. Tudi to njeno delo opozarja na problem patriarhalnega reda v družbi. Jozefini na obreden način, skoraj preko iniciacije, potujeta po postajah svojega notranjega sveta in preko lastnega žrtvovanja razkrivata, da v svojo hišo vabita ubijalce, tiste, ki morijo. Njun jaz potuje po treh postajah – preko gospoda, nedolžnosti, do zavedanja lastnega telesa do tretje postaje, ki pomeni zaznamovanost, saj v Jozefinino hišo ljudje prihajajo in iz nje odhajajo. Jozefina živi v svetu, v katerem je popolnoma sama in nemočna nad svojo usodo; ta svet ne ponuja in nikoli ne bo ponujal nikakršne katarze ali očiščenja: "peš bi morala čez to zemljo, da ji pustim bolečino".
Škrt škrt kra čof! je nežna pravljica za najmlajše, kjer se prepletajo močna čustva in bogata domišljija. Žabec Jerko se boji iti spat. Kaj je ta zvok – škrt škrt kra čof – ki se sliši pod njegovo posteljo? Jerkov oče ga poskuša prepričati, da ni ničesar, česar bi se moral bati. Vse dokler se sam ne uleže v posteljo in tudi njega zbudi skrivnostni zvok noči. Ko otroci spremljajo zgodbo o nočnih strahovih malega žabca, je tudi njih malce strah, ker se poistovetijo z glavnim junakom, skupaj z njim iščejo rešitev in tolažbo ter hkrati razrešujejo svoje napetosti in težave. Tudi gledališka predstava lahko postane prostor, v katerega otroci »vstopijo« in ugotovijo, da ni tako hudo, če si majhen in boječ. Tovrstne zgodbe otrokom podajajo pomembna sporočila: da strah obstaja in da ima vsakdo lahko svoje strahove.
Serija podcastov Abonma: Bienale spremlja in komentira predstave tekmovalnega programa 10. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, ki bo v Mariboru potekal med 11. in 14. septembrom 2019. Program festivala zajema najboljše slovenske lutkovne predstave preteklih dveh let po izboru selektorice Nike Leskovšek. V svoji jubilejni izdaji želi predstaviti umetniške presežke na področju lutkovne ustvarjalnosti brez žanrskih in starostnih omejitev.
Radio Goethe od 1996, ko se je avtor oddaje Arndt Peltner iz Nuremberga preseli v San Francisco, prinaša izbor glasbe iz Nemčije, Avstrije in Švice. Oddajo, ki jo producira KUSF, prenaša več sto radijskih postaj.
V posebni ediciji poslušamo:
Radio Goethe od 1996, ko se je avtor oddaje Arndt Peltner iz Nuremberga preseli v San Francisco, prinaša izbor glasbe iz Nemčije, Avstrije in Švice. Oddajo, ki jo producira KUSF, prenaša več sto radijskih postaj.
Tokrat poslušamo:
- Eloy: Age of insanity
- Earth Flight: Bedlam
- Blind Guardian: And then there was silence
- Sensifer: Die zarte Schönheit
- Sensifer: Frequency of snow
- Rossburger Report: Surf zur Hölle