Za aktualne predsedniške volitve, ki bodo potekale to nedeljo, bi lahko klišejsko pripomnili, da je v državo prišel cirkus. Podobno klišejska, a vseeno boljša pripomba bi bila, da je to najdražji in najbolj oglaševan resničnostni šov na televiziji, spletu, časopisih in radiu. Oba kroga volitev bi lahko tudi povzeli kot »veliko hrupa za nič«, ki pa za drugi krog toliko bolj drži.
Iz vidika političnih pozicij sta v prvem krogu odstopala predvsem Angelca Likovič in Andrej Šiško. Prva, ker svojih konzervativnih pozicij, vključno z vprašanjem splava in vloge cerkve v družbi, ni zavijala v celofan, ampak se je čudila, da se preostali niso odkrito razglašali za konzervativne. Drugi, torej Šiško, je še bolj odstopal od ustaljene politične retorike, ki temelji na liberalnih frazah in politični korektnosti; ali mu je to koristilo ali škodilo, v nadaljevanju.
V drugem krogu se je izbira kandidatov zožila na Boruta Pahorja in Marjana Šarca. Razlika med njima je minimalna. Za oba je povezovanje pomemben element njune politične kampanje, oba nagovarjata državljana, torej posameznika, osvobojenega vsakršnih razrednih preprek ali privilegijev. Nekaj razlike je v retoriki. Pahor ob vsaki priložnosti posega po sveti dvojici dialoga in sprave. Šarcov arzenal parol pa vključuje splošne in nedefinirane pozive k spremembi v politiki, ki pa so, kot bomo videli, konzervativne. Niso torej dejanske spremembe, ampak vračanje k staremu.
Največja razlika med kandidatoma je v njunem odnosu do politike. Pahor je politik, ki pa se ukvarja z vsem drugim kot s politiko. Ta je zanj takšna trivialnost, da mu je celo vseeno, če na tem področju ni avtoriteta. Šarec mu po drugi strani očita, da je takšen odnos do politike neodgovoren, še posebej, če ima takšen odnos predsednik države. Njegova zahteva je, da se politika naj ne vrti okrog spektakla, ampak dejanske politične vsebine.
Najpomembnejša stvar, ki so jo aktualne volitve izpostavile, pa ni zamočvirjenost slovenske politične scene, temveč da je bankrotirana tudi politična kritika. Nujno moramo poudariti, da je Pahor deležen velikega števila kritik; med drugim se je tudi objavilo javno pismo intelektualcev, ki so napisali, zakaj Pahor ni primeren za funkcijo predsednika države. V tem pismu med drugim pravilno izpostavijo, da Pahor banalizira politiko. To počne tako s tem, da vsako politično vprašanje zreducira na vprašanje sprave, kot z neprestanim prizadevanjem, da se ne bi vedel kot politik, ampak kot »mali človek«.
Problem pa je v tem, da takšna kritika ni zmožna prepoznati simptoma niti ne ve točno, kaj simptom sploh je. Pred več leti je bil Uroš Slak eden izmed bolj prepoznavnih primerov senzacionalističnega poročanja in moraliziranja; podobno je danes Borut Pahor eden izmed bolj vidnih primerov neustreznosti liberalne politike. Oba navedena primera sta simptoma bolj razširjenih in sistemskih problemov v njuni sferi; v primeru Slaka, da se kritično analizo obravnavane teme nadomesti z moraliziranjem, v primeru Pahorja, da se velika podobnost ponujenih političnih opcij ter njihove neustreznosti nadomesti s poudarkom na politiku kot osebi. Ta fenomen je sicer poznan tudi kot personalizacija politike.
Borut Pahor ni oseba, ki bi onesnaževala slovensko politiko, ampak je nasprotno slovenska politika tista, ki je porajala Boruta Pahorja. Velika večina kritik, namenjena Pahorju, to vzročno razmerje obrne na glavo; Pahorja smatra kot anomalijo v sicer zdravem političnem sistemu. Zadnje se le redko odkrito ali celo zavestno prizna, so pa zato same vsebine kritike Pahorja toliko bolj zgovorne.
Postavlja se na primer vprašanje, kako je lahko predsednik države nekdo, ki to funkcijo jemlje kot osebno promocijo, ne pa moralno avtoriteto. Odgovor je z več strani, v več rafalih, butnil v volilnih soočenjih, ki niso bila kaj več kot izmenjava bolj ali manj enakih floskul in osebnih predstavitev kandidatov. Zgleda, da Pahor ni edini, ki banalizira politiko, ampak je le najbolj viden primer, kar je sokoljemu očesu političnih kritikov očitno ušlo.
Še več: takšna kritika Pahorja je konzervativna. S tem je Pahor namreč grešni kozel, s čimer je preostanek slovenske politike opran krivde. To je najbolj razvidno ravno pri njegovemu protikandidatu Šarcu. Ta sanja o močnem času liberalne politike, ko njena avtoriteta še ni bila spodkopana, ko se še ni izkazala za slepo ulico. Šarec, z njim pa velik delež anti-Pahorske kritike, zahteva torej stanje, ki je vodilo do nastanka Pahorja, kot ga poznamo danes. Zahteva, da se liberalno politiko resno jemlje, a ta se je izkazala za neuporabno, za endemita, ki lahko živi le v malomeščanskih salonskih diskusijah.
Nekoliko ironično se Pahor verjetno tega zaveda in dejansko nastopa kot parodija samega sebe, da so tako rekoč vse njegove izjave samo-parodija. Šarec in cel plaz intelektualnih kritik zahtevajo, da se kolo časa ne le ustavi, ampak celo zavrti nazaj. Zahtevajo spoštovanje in resno obravnavanje političnih pozicij, za katere se je že izkazalo, da niso zmožni nasloviti družbenih problemov, v končni fazi problemov razredne družbe. Šarcova politična sprememba ni kaj več kot buržoazna demokracija, a brez ciničnega pridiha.
Da je slednja tako rekoč imuna na kritiko, pričata čudenje nad politično apatičnostjo in nizko volilno udeležbo. Isti ljudje, ki Pahorja najglasneje obsojajo, imajo v preostanek politike takšno neomajno zaupanje, da nizke volilne udeležbe ne pripisujejo zamočvirjenosti politike, ampak sebičnim in neodgovornim volivcem, ki so ostali doma. Nekateri zavedni državljani bi takšnim celo vzeli pravico do socialne pomoči, in to isti ljudje, ki so jih sicer polna usta skrbi za malega človeka.
Sicer pa nizka volilna udeležba govori sama zase. Zgovorno je tudi, da je Andrej Šiško, ki je imel zdaleč najmanjšo medijsko podporo, pobral 2,2 odstotka glasov, s čimer je zasedel peto mesto. To je še posebej zgovorno iz več razlogov. Omenimo, ampak res le omenimo, da je iz vidika retorike Šiško bil eden izmed manj spretnih kandidatov. A bistveno bolj pomembno je, da so bile njegove pozicije, milo rečeno, zelo zmedene. Njegovi odgovori so večinoma bili, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo (kar seveda reši vse probleme!) ter da se nad Slovenci na takšen ali drugačen način izvaja genocid. Navkljub temu pa se je izkazalo, da je liberalizem, ki je sicer bil v občutni večini, močno nepriljubljen; celo tako nepriljubljen, da je nekdo z zmedeno mešanico nacionalizma in sklicevanja na ljudstvo pobral nezanemarljiv delež glasov.
Za aktualne predsedniške volitve same sicer velja v uvodu povedano, da jih lahko povzamemo kot »veliko hrupa za nič« in »nič novega pod soncem«. Je pa po drugi strani bolj zgovoren politični diskurz, ki te volitve spremlja. Če ne kaj drugega, se je izkazal za popolnoma nesposobnega nasloviti protislovja kapitalistične države, saj ni zmožen več kot najbolj površinsko nasloviti niti njene ideologije.
Dodatni viri:
Rezultati volitev predsednika
Javno pismo intelektualcev
Ustava RS o pooblastilih predsednika republike (102-109. člen)
Pripis: Politična korektnost je termin, ki je prvotno pomenil, da so stališča članov usklajena s političnimi pozicijami njihove politične organizacije (da so »na liniji«); ta organizacija so zgodovinsko bile komunistične partije. V kontekstu komentarja pomenijo neuporabo besed, ki bi lahko imele ali imajo žaljivo konotacijo; ta pomen besedne zveze je trenutno tudi prevladujoč.
