Zadružništvo – pot naprej ali slepa ulica?

Koncept zadružništva oziroma produkcijskih obratov, ki so v lastništvu in upravljanju delavcev, je v preteklih mesecih pridobil na popularnosti. Zadruge se na primer postavljajo kot eden izmed odgovorov na rešitev prekarnega položaja delavcev; predstavljajo se kot alternativa, kjer bodo zaposleni stvaritelji svoje lastne usode. Zadruge so tudi del političnih programov sredinsko-levih strank; takšen primer je Levica.

 

Ravno zaradi rehabilitacije zadružništva kot relevantnega odgovora na probleme kapitalizma, predvsem pa zaradi njegove naraščajoče popularnosti je smiselno izpostaviti dvoje. Prvič: da je sam koncept zadružništva vse prej kot nov in revolucionaren ali inovativen pristop. Drugič: da zadružništvo že zaradi svojih osnovnih značilnosti ni zmožno odpraviti razrednih nasprotij kapitalizma, saj se ravno podredi njegovim zakonitostim. Vprašanja zadružništva oziroma kooperativ kot post-kapitalističnega ekonomskega modela v tem prispevku zaradi prostorske in časovne omejitve ne bomo obravnavali, četudi je še kako relevantno pri snovanju odgovora, s čim nadomestiti kapitalizem.

 

Začnimo z osnovno definicijo zadružništva. To je pristop, ki si prizadeva sprevreči kapitalistične produkcijske odnose, ampak na nivoju posameznih obratov. V praksi to pomeni, da so zaposleni delavci ne le neposredni lastniki produkcijskega obrata, ampak tudi odločajo o njegovi nadaljnji usodi. Po tem se zadruga razlikuje od kapitalističnega obrata, kjer se ta upravlja kot osebna lastnina kapitalista; ta na primer odloča, kaj se bo proizvajalo in komu se bo prodajalo, pa tudi delitvi dobička in bodočim investicijam. Na takšen način se tudi odloča o bolj perečih vprašanjih, kot na primer stečaju ali prisilni poravnavi samega obrata. Nadalje kapitalist diktira višino mezd in delovne pogoje, pri čemer delavci nimajo odločilne besede, če jo sploh imajo.

 

Istočasno moramo nujno izpostaviti, da je koncept zadružništva kot alternative kapitalizmu vse prej kot novost. Zadružništvo je v utopičnem socializmu nasprotno bil vrhunec nasprotovanja buržoaziji na področju ekonomskega boja. Dva primera utopičnih socialistov, ki sta zadruge videla kot relevantno orodje za boj proti buržoaziji, sta Charles Fourier in Robert Owen. Oba sta delavske zadruge v takšni ali drugačni obliki videla kot alternativo, ki lahko resno konkurira kapitalistični produkciji. S tem prisili buržoazijo v sodelovanje z delavci, sčasoma pa tudi vodi v njeno kapitulacijo. Rosa Luxemburg je v Reformi ali revoluciji, enemu izmed njenih bolj poznanih del, mesto namenila tudi kritiki zadružništva kot pristopa za spremembo kapitalizma.

 

Pred kritiko zadružništva najprej izpostavimo njegove pozitivne lastnosti. Že goli obstoj delavskih zadrug, navkljub vsem njihovim pomanjkljivostim, dokazuje pravilnost marksistične teze, da je buržoazija odvečen družbeni razred, da je le parazit, ki živi na račun dela drugih. Nadalje so delavske zadruge, ki že obstajajo, laboratorij za eksperimentiranje z delavskim upravljanjem. Rezultati so seveda vse prej kot popolni. Zadruga namreč še vedno obratuje v kapitalistični ekonomiji; še vedno je, kot bomo videli, podvržena zakonom ne le trga kot takega, ampak kapitalističnega trga, s tem pa tudi zakonom kapitalistične produkcije.

 

Marksistična kritika zadružništva je tako naperjena predvsem proti ideji, da so zadruge relevanten pristop revolucionarnega boja, da torej na takšen ali drugačen način ogrožajo kapitalistično privatno lastnino. To ne pomeni, da naj se že v okviru kapitalizma ne ustanavljajo zadruge, ampak nasprotovanje iluzijam, da so te veliki revolucionarni korak naprej.

 

Glavni in splošni razlog je v tem, da delavske zadruge ne predstavljajo grožnje kapitalistični privatni lastnini. To izpostavljajo še celo sami zagovorniki zadrug, ki ne predvidevajo radikalnih posegov v lastninska razmerja; v najbolj optimističnem primeru bodo zadruge zmagovite s konkurenčnim bojem nasproti buržoaziji, še bolje pa je zanje, če se jim v ta boj sploh ni treba spuščati. Kako, bomo videli kmalu.

 

Prvi problem zadružništva je v tem, da delavske zadruge ne spodkopavajo zakonitosti kapitalistične produkcije, ampak se jim nasprotno podrejajo. Da navedemo le nekaj primerov. Zadruge ne proizvajajo zase, ampak svoje izdelke prodajajo na trgu. Zadruge tako niso osvobojene tržnega gospodarstva, ampak so nasprotno v najboljšem primeru, torej, če ne propadejo, njegov sestavni del.

 

To odpira dva dodatna vprašanja. Prvič: kolikšen tržen delež obvladujejo zadruge? Drugič: kakšen je njihov odnos do kapitalističnih podjetij? Ali neposredno tekmujejo z njimi ali so nasprotno odvisne od potrošniške baze, ki jo zavestno podpira?

 

Začnimo z drugim vprašanjem. Če delavska zadruga neposredno konkurira s kapitalistično produkcijo, ima problem zaradi koncentracije kapitala in posledično vzpostavitvijo oligopolnega oziroma monopolnega stanja na nasprotni strani. Delavske zadruge, ki so v veliki večini mali obrati, nimajo monopolnega položaja; takšenu položaj pa ima buržoazija kot družbeni razred. Takšno asimetrično razmerje moči pa ima pomembne posledice tudi v konkurenčnem boju. Kapitalistični oligopoli imajo nasproti ne le zadrugam, ampak tudi malemu kapitalu, prednost v večji produktivnosti dela; množična proizvodnja pomeni tudi manjšo stroškovno ceno na posamezni izdelek. Nadalje ima velik kapital večje finančne rezerve, pa tudi stabilnejše tržne stike. Oboje je izrednega pomena ob tržnih turbulencah, ki so zagotovljene zaradi periodičnih kriz ter navsezadnje zaradi osnovnih značilnosti tržnega gospodarstva. To ima dve ključni posledici.

 

Prvič. Da položaj zadrug v kapitalizmu ni stabilen, ampak te nasprotno igrajo enako vlogo kot drobna buržoazija in mali kapital; so tamponska cona za tržna nihanja. V času gospodarske blaginje zadruge, tako kot manjši kapitalisti, zapolnijo razliko med ponudbo in povpraševanjem; v času krize požrejo njen glavni udarec.

 

Drugič. Če hoče delavska zadruga preživeti v neposrednem konkurenčnem boju proti velikemu kapitalu, se znajde v toliko bolj paradoksnem položaju. Kapitalu ne more konkurirati z večjo produktivnostjo delovne sile; ravno ta je prednost velikega kapitala. V neposredni konkurenci ji tako ne preostane drugega, kot da odsotnost množične proizvodnje nadomesti z večjim izkoriščanjem delovne sile. Delavska zadruga ima v tem primeru paradoksen položaj, da so njeni zaposleni v primerjavi z delavci v kapitalistični konkurenci v slabšem položaju; imajo na primer napornejše in daljše delovne dneve. Da so zaposleni v zadrugi tako imenovani gospodarji lastne usode je kaj slaba, predvsem pa lažna tolažba, saj več kot očitno to niso; upravljajo s produkcijo, a pod kapitalističnim diktatom.

 

Zadruge se lahko neposredni konkurenci s kapitalisti izognejo le, če z njimi ne delijo istega trga. Drugače rečeno: zadruge lahko obratujejo, ne da bi prišle v tržni konflikt s kapitalisti le, če imajo za to zagotovljeno potrošniško bazo. Ta potrošniška baza mora zavedno izbrati zanjo neugodno opcijo, izključno z namenom, da podpira nadaljnji obstoj delavskih zadrug. V tem primeru je obstoj delavskih zadrug vezan na obstoj njihove potrošniške baze; njihova prednost ni v superiornosti kapitalistični produkciji, ampak obstoju potrošnikov, ki so jo pripravljeni podpirati. Takšne zadruge ne ogrožajo kapitalizma, ampak je nasprotno buržoazija tista, ki ogroža zadruge; te se lahko zaščitijo edinole s potrošniško bazo, ki jo ščiti pred prostim trgom. Preživetje zadruge je tako odvisno od odgovornega potrošništva, največja šibkost odgovornega potrošništva pa je ravno v tem, da ne naslovi izvora družbene neenakosti, ampak ga celo predpostavlja. Ta neenakost nima vira v distribuciji, ampak v produkciji; izhaja iz nadzora nad produkcijo družbenega bogastva. V distribuciji, področju odgovornega potrošništva, se neenakost le realizira.

 

Kar vodi do naslednjega ključnega problema zadružništva; da ne spodkopava kapitalističnega monopola nad družbeno produkcijo. Optimalno območje zadružništva je nivo malih podjetij. Na vprašanje, kaj storiti že s srednjimi, kaj šele z velikimi podjetji, poda zelo nezadovoljive odgovore; to v toliko večji meri velja za podjetja, ki imajo monopolni položaj, vključno z bankami. Iz povsem abstraktne logike bi tudi ta podjetja lahko bila vodena po načelih zadružništva. Praktičen problem pa se pojavi, ker bi takšen ukrep posegal v kapitalistično privatno lastnino. Temu primerno se pojavi vprašanje, kaj storiti, ko kapitalisti zavrnejo zahteve po njihovi razlastitvi in svojo vladavino nad delavci branijo ne le s pravniki, ampak tudi s silo, kot na primer policijo in vojsko ali sorodnimi paravojaškimi enotami. Drugače povedano: zadružništvo ne ponudi odgovora na vprašanje, kaj storiti, ko je prišel čas za razlastitev buržoazije, ki tudi nadzira večino družbene produkcije. Predvsem ne ponudi odgovora na vprašanje, kaj storiti, če buržoazija noče sodelovati v takšni shemi; ker ta ogroža njene materialne interese, je takšen scenarij gotovost. To so vprašanja, ki presegajo pristojnosti zadrug, odpirajo pa vprašanja tržnega in planskega gospodarstva, privatne lastnine ter države.

 

Za zaključni del kritike le še omenimo dodaten problem zadružništva, ki je problematičen tudi za socializem in je medsebojno izključujoč s komunizmom. Zadružništvo postavlja delavsko upravljanje na nivoju posameznih obratov, ne pa tudi na nivoju celotne družbene produkcije. Zadruge tako ne odpravljajo trga, ampak se zadovoljijo s tem, da so na trgu namesto kapitalistov zadruge. To je problematično iz dveh perspektiv. Prvič: ker se s s tem ne odpravi protislovje med kolektivnim značajem produkcije in njenim privatnim upravljanjem (ter prisvajanjem njenih produktov). Zadružništvo je osredotočeno na individualne obrate, zaradi družbene delitve dela pa teh obratov ne moremo obravnavati kot zaokroženih celot, ampak le kot del širšega procesa. Zadružništvo tega konflikta ne razreši, ampak nasploh zanika njegov obstoj. Drugič: ohranjanje trga tudi po odpravi kapitalizma onemogoča prehod v komunizem. Kot že omenjeno, se na tem mestu žal ne bomo poglobili v protislovja tržnega socializma. Kljub temu pa bomo izpostavili, da sta restavracija in okrepitev trga zgodovinsko predstavljali pomemben element v restavraciji kapitalizma; to velja na primer tako za Sovjetsko Zvezo od druge polovice 60-ih let dalje in Kitajsko pod Deng Xiaopingom, pa tudi Jugoslavijo. Zadružništvo tako ni problematično le kot metoda proti-kapitalističnega boja, ampak tudi ob vprašanju, s čim nadomestiti kapitalizem.

 

Progresivna vloga zadružništva je v dokazovanju odvečnosti kapitalističnega razreda; dokazuje, da slednji ni potreben za upravljanje, ampak lahko to zmorejo delavci sami. Njegova največja pomanjkljivost je v tem, da kapitalistična protislovja poskuša razrešiti na mikro nivoju, torej na nivoju posameznih obratov; to je delavsko upravljanje na nivoju zadruge, ne pa tudi na nivoju celotne družbe. V kapitalizmu to pomeni, da zadruge ne ogrožajo buržoaznega monopola nad privatno lastnino; v socializmu to pomeni oklepanje relikvij preteklosti, v tem primeru trga. Zadruge so tako lahko eden izmed odgovorov na vprašanje, kako lažje preživeti v kapitalizmu; niso pa odgovor niti na razredni konflikt in protislovja kapitalizma niti niso odgovor na vprašanje, s čim nadomestiti kapitalizem.

 

Odpoved: Poliziko je pripravil Jerič.

Facebook Twitter Deli
0 comments