Moje dana?nje razmi?ljanje je spodbudil ?lanek v enem izmed na?ih velikih ?asnikov, ki je najavljal velike spremembe na podro?ju kulture. Gre za predlog novega interventnega zakona vlade, ki predvideva ukinitev oziroma zdru?evanje zavodov z manj kot 15 zaposlenimi. Razlog za nov zakon je kajpak var?evanje. Glede na to, da so kulturne ustanove zadnjih nekaj let redno dele?ne najrazli?nej?ih vrst in oblik var?evalnih ukrepov, je vpra?anje, ki se postavlja, o?itno: ”Kako ?e lahko privar?ujemo v kulturi, brez da bi jo popolnoma ohromili ali se ji celo dokon?no odpovedali?”
Kultura je eden izmed temeljev, ki tvori oziroma dolo?a na?o identiteto (tako osebno kot tudi nacionalno). Kulturna ponudba odlo?ilno vpliva na razvoj na?e osebnosti in habitusa in posledi?no dolo?a, kak?en narod bomo v prihodnosti. Kultura danes ustvarja kulturno dedi??ino in tradicijo prihodnosti. Kak?na so merila po katerih se dolo?a “koristnost” neke kulturne ustanove? Ali je ?tevilo zaposlenih res primerno merilo, ki pri?a o kvaliteti doprinosa na podro?ju kulture? Zdi se mi nesmiselno razlagati, da raznolika ponudba omogo?a bolj?i in vsestranski razvoj identitete.
Kak?na sploh je kulturna identiteta povpre?nega Slovenca? Malo teatra, kak?en klasi?en koncert in ob?asen obisk muzeja ali galerije. To je generalni repertoar kulturne aktivnosti povpre?nega “kulturnega potro?nika”. Seveda ne smemo pozabiti televizije, ki vse bolj zavzema centralno pozicijo tudi pri tej vrsti izobrazbe. ?al pa na nacionalki in drugih komercialnih televizijskih postajah na?o identiteto, to je identiteto Slovencev, tvorijo in krepijo zgolj z odajami, ki imajo za vsebino tako zvano “govejsko glasbo”. Tako lahko na primer redno gledamo “dragocene” oddaje o narodno zabavni glasbi. Ali smo Slovenci res to kar portretirajo kanali kot so Golica TV? Ali moramo po svetu skakati v narodnih no?ah in igrati harmoniko? Pa ne razumite me narobe! Tudi to je del na?ega izro?ila in nespametno bi bilo, ?e bi se ga sramovali. Pa vendar mora biti jasno, da smo Slovenci ve? kot to. Ve? kot “Slovenski pozdrav” na nacionalki.
?e se sprijaznimo z dejstvom, da bo doti?ni zakon sprejet, se moramo nujno vpra?ati o kvaliteti kulturne ponudbe. V?asih so prav manj?e kulturne ustanove oziroma zavodi, zdru?enja ali dru?tva tisti, ki se lotevajo pristnih tem, jih necenzurirano obravnavajo in jih predstavljajo iz nekonvencionalnih zornih kotov. Te vsebine bogatijo ?loveka in mu s tem dajejo intelektualno ?irino. Kako naj vemo kaj bi ?eleli, ?e ne vemo kdo smo?
Zakaj bi se sploh ukvarjali s problemom identitete? Danes smo zaradi posledic globalizacije pri?li do to?ke, ko lahko o celotnem svetu govorimo kot o globalni vasi. Moderne tehnike telekomunikacije nam omogo?ajo vpogled v najrazli?nej?a ?ivljenja, ki jih ?ivijo Zemljani. Ne glede na to, da lahko vidimo vse, pa se ves ?as vsiljuje vpra?anje po pristnosti posredovanega. Kaj od tega, kar vidimo in zaradi tega mislimo, da to poznamo, je iluzija in kaj pristno? Dejstvo je, torej, da nas obkro?a cela vrsta razli?nih identitet. Dana?nji na?in ?ivljenja, ki ga zaznamuje mno?i?ni konzum, ustvarja utopi?no predstavo, da lahko z nakupom oz. pridobitvijo dolo?enih artiklov brez te?av postanemo kdorkoli in to seveda kadarkoli. Pa vendar se zdi, da Slovencem manjka poguma, da bi uresni?ili ?eljo po iz?ivetju svoje prave identitete. Razlogov je seveda ve?, a omenimo le najpogostej?e in o?itnej?e, saj so le ti zna?ilni za obdobje v katerem ?ivimo. Prvi razlog je borna kulturna ponudba v smislu njene raznolikosti. Drugi razlog je zagotovo prevelika ponudba nekvalitetne kulturne produkcije, zaradi katere so ljudje nestanovitni v oblikovanju svoje identitete.
Eden izmed razlogov je strah. Ljudi je strah. Strah pred seboj (da ne bodo mogli izpolniti lastnih pri?akovanj, ne bodo dovolj dobri…), strah pred okolico (torej kaj bodo rekli drugi, ali bom v njihovih o?eh dovolj dober, ipd.), strah jih je finan?ne negotovosti (kot vemo so dolo?eni ?ivljenjski stili povezani z ve?jo socialno to je finan?no varnostjo kot drugi) in predvsem jih je strah novega za?etka (ve?ina sploh ne ve kje in kako se zadeve lotiti).
Kultura bi morala ?loveku omogo?ati utemeljitev in zakoreninjenje lastne identitete, v dolo?enih pogledih pa predstavljati oz. nuditi pristno zadovoljitev hrepenenja po prelevitvi v nekoga drugega. Ponujati bi morala mo?nost, da je ?lovek lahko:
- Nekdo drug in se po tem lahko vrne v svoje staro ?ivljenje. To se zgodi s predstavitivjo kulturnih tem in posledi?no z v?ivetjem v druge osebe, ?ivljenjske stile itd.
- Nekdo, ki je na?el svoj pravi jaz. Torej nekdo, ki si je vedno ?elel postati nekdo drug, a ni imel izku?enj in mo?nosti vpogleda v svet, ki ga je mikal. Tak?na oseba je iz strahu, pred neznanim in negotovim, na dolo?eni to?ki v svojem ?ivljenju sprejela s seboj konsenz. V tem se je odlo?ila, da svoje hrepenenje po dolo?eni osebnostni izpolnitvi zamenja z gotovostjo socialnega udobja in konformizma. Kultura mora tak?nemu idnividumu odpirati vrata v veliko raznolikih svetov in s tem izra?ati tudi to, da je Slovenija tudi de?ela novih odkritij (ki seveda ne rabijo in ne smejo biti zgolj povr?insko intelektualna).
- Nekdo, ki drugim ljudem predstavlja utele?enje njihove ?ivljenjske ?elje. Biti nekdo, ki ?ivi to o ?emer drugi sanjajo. Govorimo o osebi, ki drugim odpira vrata v svoj svet in druge ljudi po njemu tudi vodi. Ta svet za dolo?eno osebo ni ni? kaj posebnega, je nekaj vsakdanjega, za druge pa predstavlja fantazijski svet o katerem lahko zgolj ?pekulirajo) Vrhunec pa zadeva dose?e, ko skupaj s svojimi gosti ustvarja izdelek, ki predstavlja plod skupnega bivanja, kreativnosti in ustvarjanja. S tem smo pri?a rojstvu novemu kulturnemu ustvarjanju, ki je simbioza »strokovnjaka« in »amaterja«, ki sta drug drugemu, ne glede na vse enakopravna.
Dejstvo je, da javni zavodi tvorijo hrbtenico javne slu?be. Javni zavodi torej opravljajo naloge, ki jim jih predpisuje zakon. Ampak kultura nastaja tudi izven javnih zavodov. ?e bo dr?ava zagotovila razvoj Slovencev, ki bodo zavedni in predvsem razgledani, bo imelo to zdru?evanje smisel, sicer pa je bolj?e da svojo energijo usmeri v izdelavo novih kulturnih strategij in se preneha s tako imenovanimi antibirokratskimi igricami.
