So trenutki, ko bi najraje vse skupaj steral v tri materine, vrgel pu?ko v koruzo in se posvetil poeziji, filozofiji in masturbaciji. Aktivisti?no ?ivljenje je pa? dokaj nehvale?na re?, tro?i? ?as, voljo in energijo, dobrobiti pa bodo najverjetneje ?ele ?ele generacije, ki pridejo za nami. In zato ne bi smelo biti presenetljivo, da te bodisi objem ?ednega dekleta, bodisi nekoliko siv in ?alosten dan, bodisi kak?en majhen in sicer ?isto nepomemben opravek tako zlahka vr?ejo iz tira in bi najraje odmislil vso to realpoliti?no brozgo, po kateri ?vedramo vsak bo?ji dan.
Ne pomaga niti to, da nas na vsakem koraku bombardirajo z ideologijo. Pravijo, da je najbolje, ?e se briga? le zase. Da si najpomembnej?i samo ti. Da so vsi ostali butci. Da si mora? nekaj samo resni?no ?eleti, pa se bo uresni?ilo. Jok, brate, ?e si nekaj resni?no ?eli?, mora? trdo delati in stalno zasledovati ta cilj, pa ima? nekaj ?ans, da se ti ?elja uresni?i. Kot oni vic, kjer si je Gorenjec ?elel zadeti na lotu, a ni nikoli kupil listka. Ampak ja, so momenti, ko bi najraje vtaknil glavo v pesek, ni? videl in ni? vedel, ter po?akal do konca svojih dni v udobnem, toplem domeku, za??item pred grdimgrdim svetom tam zunaj.
Ampak potem vendarle vedno nekaj vidim, nekaj sli?im in v meni spet vre. Lakota v mojem posvojenem mestu. Policijsko nasilje v Ameriki. Stavka kmetov. Hrva?ki ?tudentje so zasedli fakulteto. V Latinski amreiki se borijo za vodo. Lakota v Banglade?u. Kolera. Gaza. Zid. In, jebiga, spet ne morem mirno spati, ?e sam ne brcam, grizem in ropotam proti krivi?nemu sistemu, ki je vkle??il ves planet. ?e se ne borim v eni borbi, ki sega od Taksima, preko Maribora, vse do Chiapasa, Venezuele, Indije, Tibeta. Borbi zatiranih proti zatiralcem. Kot je rekel Che: "?e se v besu trese? ob vsaki krivici, potem si moj tovari?."
In ob vsaki krivici se tresem v besu.
GRIZLI
