Mir je le čas med dvema vojnama

Pestro dogajanje z več perečih žarišč kaže, kot da je Evropa v vojni. Begunska kriza polni novice, odpira razprave, podpihuje predsodke in širi strah. Na meje pošilja vojake, gradijo se ograje. Po terorističnih napadih v Franciji pa se sploh širi strah, napihuje predsodke, podpira napade na skrajne islamistične sile, polni novice, izbira med svoboščinami, postavlja izredno stanje in brani svoje meje.

Dobro ozadje za vzpostavljanje določenega reda in miru in hkrati odlično orodje za manipuliranje množic je strah. Po Evropi se, tudi zaradi navala beguncev, širi strah pred Islamom. Islamska vera pa, dragi moji, je v Evropi že precej dolgo. Še pred navalom pribežnikov se število muslimanov v Evropi zaokrožuje na približno 40 milijonov.In vsi ti muslimani so Evropejci. Problem ni v veri sami, v Islamu, problem postane človek, ki si skrajnosti razlaga kot božjo besedo in edino resnico. Še preveč dobrih primerov bi se dalo izluščiti z zgodovinskih postopanj Krščanstva. Inkvizicije se še danes Rimo katoliška cerkev nerada spominja. Krščanska vera je, v imenu svojega Boga, zbrisala z obličja zemlje kar pošteno mero nevernikov. V prvi kot v drugi svetovni vojni pa so kristjani streljali na kristjane. Vera se je v tem primeru podredila ideologiji.

Snovalci petkovih napadov v Parizu, niso od včeraj v Evropi, niso to begunci, ki se valijo proti "boljšemu" življenju. Ne, to so zakuhali mladi evropski državljani, druga generacija prišlekov, ki so, na tak ali drugačen način očitno, bili vpoklicani v imenu boga. Na vprašanje zakaj v take skrajnosti, saj je življenje vendar sveto! ne najdem pravega odgovora. Bi se na ta način radi znebili nevernikov? Ali gre za napad na sistem, v katerem, po njihovem mnenju živimo neverniki? Gre v tem primeru sploh za izkazovanje verske resnice? Za protest proti političnim in vojaškim  vmešavanjem v Sirsko krizo? Gre za razkazovanje potrebe po normalnosti? Ali je to le  klic na pomoč? Samomor, kot ga Slovenci tudi prav dobro poznamo, je sredstvo in način, ki definitivno pritegne pozornost in v veliki večini primerov, gre za klic na pomoč. Samomorilski napad pa hoče postat nek statement, izraz, sporočilo, ki je namenjeno točno določenim. Namen, ki v stoji v glavah teh samomorilskih napadalcev pa daje vtis, da gre v osnovi  za resnico ene in edine ideologije in ne veroizpovedi!, ki je po defoltu tista prava in po kateri moramo vsa živa bitja sinhronizirat svoje srčne utripe in delovne navade pa spolne potrebe in življenjske želje.

Evropske želje in nameni pa se zaradi okoliščin oddaljujejo od spisanih besed, ki naj bi predstavljale to našo demokratično in svobodno Evropo. Deklaracije človekovih pravic je bila sprejeta že leta 1948. Citiram nekaj členov za priokus:

1. člen: Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.

3. člen: Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.

5. člen: Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.

7. člen: Vsi so enaki pred zakonom, vsi, brez diskriminacije, imajo pravico do enakega pravnega varstva. Vsi imajo pravico do enakega varstva pred sleherno diskriminacijo, ki bi kršila to Deklaracijo, kakor tudi pred vsakim ščuvanjem k takšni diskriminaciji.

14. člen: 1. Vsakdo ima pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem.

 

In tako naprej. Ah, vse te lepe besede spisane na papirju. V realnosti pa človek ostaja človek, brez papirja v roki, z edino resnico v glavi in z orožjem kot vodilom svobode.

 

Facebook Twitter Deli