Kultura napredka

Pestro se nam godi v tej dolini Šentflorjanski. Zaradi pomanjkanja sredstev se je g. Miha Turšič odločil za gladovno stavko; podpira namreč idejo, da je treba prevetrit vse tiste, ki po zakonu in z zakonom prispevajo k zmanjšanju proračunskih sredstev za kulturo, po drugi strani pa se bori za to, da bi KSEVTv(..) pridobil sredstva za "normalno delovanje", po vrhu vsega pa se postavlja na stran s prepričanjem, da je potrebno dvignit sredstva za kulturo s proračuna na cela 2% BDP. Vse skupaj pa kaže na to, da so izpovedane zahteve le sanje in mladostniška naivnost, saj kot vemo, je kultura zadnja v naši državi, ki bi bila strateško pomembna v mejah razvoja in napredka. Saj, kot nekateri dobro razumejo, je kultura v ožjem pomenu brezpredmetna in se ne splača vlagat v to, da umetniki posedajo po kafetkih in se tako vzvišeno spogledujejo s tistimi, ki prav zares služijo in čisto zares plačujejo davke. V tem pogledu je narobe vsaj to, da se ne razume, da kulturna produkcija ni namenjena proizvajanju predvsem in samo dobička v obliki kapitala. Ne! Tu gre za kulturni kapital, ki dragi moji, ne samo da vzdržuje identiteto našega naroda ali pa usklajuje možnosti in potenciale, ki jih kulturna produkcija prinaša v smeri izobraževanja že tako zahojenega naroda, ki je, po večini mnenj, vse preveč izobražen in je vsakemu drugemu izpod časti prijeti lopato v roke, za to imamo raje Bosance- takšne ali drugačne- kultura je tisti horizont, ki kljubuje velikemu bogu Kapitalu na način, da je njihov produkt, dosežek ali kakor koli želite to poimenovati tista dodana vrednost, ki se jo praviloma ne da izmerit v obliki pridobljenega denarja, kot je zlato pravilo danes: dobiček, dobiček, dobiček. To je tisto, kar nas bo rešilo. No, po navedbah ministra za finance pa bo treba še v naprej zategovat pas, saj se je izkazalo, da je Slovenija le na dobri poti, kot naj bi kazali trenutni gospodarsko- finančni kazalci, vse skupaj pa le smrdi po pretvezi, da se pomiri "finančne trge", kjer se Slovenijo prikazuje kot državo vredno zaupanja, ki seveda ponižno izpolnjuje ukaze in namere Bruslja, pardon, Berlina. Kot pohlevna kužika, Slovenija caplja za tisto obljubljeno Evropo, ki se sesuva pred našimi očmi. Veleumni odločevalci: kaj ne bi bil čas, da se usedete za mizo in ugotovite, kakšne so prioritete naše države, s poudarkom na prioritetah ljudi, ki živimo v tej naši državi in se umaknete s poslov, ki nas ožemajo zunaj in znotraj? Kaj ni čas, da se preusmerimo v načine trajnostnega razvoja s prednostmi, ki jih tako znanje kot strokovnost ponuja in prosim ne mi rečt, da ni dovolj politične volje, ker je vse preveč pogodb in odločb, ki nas vežejo na vse podpisane in predpisane pravne akte in zahteve, ki smo si jih skozi samostojnost nakopali na glavo. Če ni politične volje, je pa kulturna. In naj se ne zgodi, da se vam bo spet dobra priložnost izmuznila s pod prstov, saj kultura je, bo in četudi se dela na tem, da se je spodkoplje, še zmeraj ostaja tista, ki rešuje slovenski narod in kaže na moralno izprijenost vsega tistega, ki slavi dobiček, kot edini pokazatelj napredka.

S kulturo na očeh!

Facebook Twitter Deli