Navdih za dana?njo poliziko prihaja iz prostora med nebesi in Zemljo. Natan?neje iz plo??adi, ki visi v zraku, dobrih petdeset metrov nad ljubljanskim Kongresnim trgom. Kulinari?no-adrenaliski performans oz. dogodek se imenuje Dinner in the Sky in je za??itena blagovna znamka podjetja Events in the Sky. Koncept je preprost, ?eprav nekoliko nenavaden. Na plo??adi, ki lahko sprejme nekaj ve? kot 20 gostov, vam kuharski mojstri pripravijo gurmansko ve?erjo. Posebnost ve?erje je, da plo??ad z ?erjavom dvignejo visoko v zrak, kjer lahko gostje u?ivajo izbrana jedila, medtem ko so z varnostnimi pasovi pripeti na sede?e, ki jih varujejo pred morebitnim padcem v globino. Gre torej za kombinacijo razvajanja brbon?ic, adrenalinskega navala in u?ivanja v razgledu ? za vse, ki si to lahko privo??ijo, seveda. Kolikor mi je bilo mo? razbrati, je koncept precej?nja uspe?nica v ?tevilnih zahodnih metropolah in do konca tega tedna Ve?erja na nebu kraljuje tudi v slovenski prestolnici.
Glede na to, da se na?e o?i tako rade obra?ajo k svetlemu zgledu ?ivljenjskega sloga Velikih Drugih, ni to pravzaprav ni? nenavadnega. Nikoli ne bomo najve?ji, lahko pa jih najbolj zvesto posnemamo, se glasi klasi?na slovenska mantra. Kdove, morda pa bomo z uva?anjem najve?jih absurdnosti Imperija v zatonu, le uspeli ujeti kan?ek tistega u?itka, za katerega verjamemo, da ga poseduje. Morda pa je tudi nam dovoljeno mi?keno ekscesa, kapljica hedonizma in po?irek izpolnitve fantazij. Morda pa le.
Pred skoraj sto leti je Aldous Huxley zapisal, da je vsemu tehnolo?kemu napredku navkljub dvajsetemu stoletju uspelo iznajti eno samo novo obliko u?itka ? to je u?ivanje v hitrosti. V 21 stoletju nam ni uspelo iznajti ?e ni?esar novega, gremo pa v nove in nove ekstreme kombiniranja ?e preizku?enih stvari. In vpra?anje, ki si ga zastavljamo vsi, vklju?no s tr?nimi strokovnjaki je, kako sploh ?e u?ivati leta 2015, ko pa smo toliko stvari ?e preizkusili, ve?ino od njih v zgodovini tudi ve?krat. Torej, v orgijah smo se iz?iveli, nadrogirali smo se, bungeeja smo se naskakali, gosja jetra smo pojedli, bordojca smo se napili, splezali smo na Mount Everest, odleteli na Luno, ni da ni. Ampak ?e vedno ni dovolj. Hja ni?, dajmo torej vse to zme?at v enem vedru, mogo?e pa bo kaj iz tega.
Morda bi lahko naslednji poizkus lahko bil izgradnja velikanske fra?e, ki bi vesolje izstrelila kapsulo napolnjeno z vrhunskimi prostitutkami, ?igoli in ladyboyi, nabranimi iz cvetobera globalnih kuplerajev, kjer nam bo glede na analizo na?ih ?elod?nih sokov avtomatika redno dozirala kaviar kaspijskih jesetrov ter ko??ke marinirane kobe govedine na posteljici iz ?afranovih cvetov in encijana. In medtem ko nam bodo dihalne poti ?irile neomejene koli?ine naj?istej?ega kolumbijskega belega pra?ka ter bo na?e telo u?ivalo v neizrekljivi sladkosti so?asnega genitalnega objema ter ?iatsu masa?e in ve?ne omamne stimulacije, bodo izku?eni guruji nove dobe vodili na? duh v nepredstavljive globine kozmi?ne zavesti, kjer se bomo drve? z nekaj 10.000 kilometri na uro spajali s kozmosom v celoto, kakr?no lahko ob?uti? le stotine kilometrov stran od Zemljinega povr?ja in bednega, trpe?ega obstoja vezanega na nanjo. Aaaaa?.
A jebemti, ?e vedno ne pali? ?e vedno to ni to? Karkoli preizkusimo, ?e vedno obstaja ob?utek praznine. ?e vedno nismo zadovoljni, ?e vedno nismo pote?eni. Tako kot Rolling Stonesi, ki so na dana?nji dan pred petdesetimi leti posneli himno vsem na?im frustracijam I can get no satisfaction. Pobi so probali marsikaj, pa tudi njim ni uspelo. In ?e se celo Mick Jagger petdeset let kasneje ?e vedno dere isto lajno, bi nam lahko kapnilo, da mi, navadni smrtniki nimamo nikakr?nih ?ans. Ni zadovoljitve, ni pote?itve. No satisfaction, no, no.
Rimski in ?tevilni drugi imperiji so kon?ali v dekadenci in hedonizmu, ker so se privilegirane elite ukvarjale samo ?e z izmi?ljanjem vedno novih ekscesov za zagotavljanje vse bolj nedostopnega u?itka, medtem ko so se na njihovih mejah ?e kopi?ile vojske in je notranje nezadovoljstvo vseh su?njev in podjarmljenih nara??alo.
Dana?nji imperij je globalen in krog elit in tistih, ki delimo isto fantazmo u?itka, je precej ve?ji. A z robov imperija in v njegovi notranjosti zlagoma nara??a ?tevilo ljudi, ki z osuplostjo opazujejo to kolektivno blaznost, iz katere se ne znamo izplesti in katere se praviloma niti ne zavedamo. Nekateri med njimi so morda jezni, drugi zgolj za?udeni. Vsi pa se verjetno spra?ujejo, pa kdaj bodo ti ve?ni najstniki ?e enkrat odrasli? Glede na to, da smo se v?eraj mno?i?no pretepali z blazinami na Pre?ernovem trgu, najbr? ne prav kmalu. A prav je, da smo se. Skrajni ?as je, da se vsaj nehamo pretvarjati, da smo odrasli, saj nam tako ali tako nih?e ni verjel. Torej, dude v usta, pi?ame na rit in naj fr?i gosje perje!!! U?ivajmo!!!
