Sprehodiš se pod obokom Vetrinjskega dvora. Najprej te preseneti, kako prazno je in se vprašaš: "Čakaj, ali se tu danes sploh kaj dogaja?" Odpreš Facebook in še enkrat preveriš, ali si v svojem Google koledarju zabeležil pravilen čas in kraj dogodka. Facebook ti pokaže navzgor usmerjen palec, zato skomigneš z rameni in se povzpneš po stopnicah v Vilinsko mesto. Previdno vstopiš, potem pa - živ žav. Povsod kar mrgoli in ščebeta. Sproščeno vzdušje te objame, da kar čim prej odložiš plašč in že začutiš, kako te od znotraj greje.
Srečaš nekaj znanih obrazov, pozdraviš, nazdraviš (s sokom) in se ozreš naokoli. Za mizo otroci ustvarjajo raznorazne umetnosti, zaradi prijetnega vonja po (neobičajni) hrani - ki je je bilo ogromno - pa se moraš kar že drugič opomniti, da sem nisi prišel jesti, ampak brati. Pa ne navadnih knjig, ampak žive. Ja ... žive knjige - to so ljudje, tako kot ti in jaz, samo da so (ali pa so bili) zaradi odklona od družbenih standardov v družbo integrirani na malo drugačen način. Zaradi svojevrstne neobičajnosti v stilu življenja jih nekatere na ulicah spremijo začudeni pogledi, včasih primitivni komentarji ali pa prostaške kretnje. O njihovih življenjskih problematikah se govori in debatira, o nekaterih tudi glasuje na referendumih, predvsem pa danes ostaja v takšnih temah veliko tabujev, neodgovorjenih vprašanj, predsodkov in stereotipov. Tudi strahu pred nečim novim, drugačnim. Svoje življenjske izkušnje in zaradi teh pridobljena znanja so knjige pripravljene deliti in se o njih pogovarjati. Vsaka živa knjiga ima svoj naslov in poglavja, ki jo opredeljujejo. Sem sodijo predvsem njihove osebnostne značilnosti, kaj jih zanima in veseli, njihov življenjski status in nenavadne življenjske izkušnje. Tukaj naletiš na težavo, saj pogledaš na uro in opaziš, da imaš samo še dve uri časa ... zanimivih knjig pa je toliko, da si najprej vzameš minuto, da zbereš misli in odločiš, kje začeti. V oči ti pade bivši zapornik, ampak takoj zatem opaziš, da imaš na voljo tudi pogovor z zdajšnjim zapornikom ... čeprav te zanima debata o religiji z islamskim teologom, pa imaš zagotovo en kup vprašanj za krščanskega eksorcista. Lahko pristaneš v polurni debati (ki se zavleče v eno uro, seveda) s knjigo iz Irana, učiteljem iz Indije ali študentom iz Eritreje. Aha, pa tudi nekdanjega odvisnika od heroina lahko vprašaš, kako, čemu in zakaj; hkrati te zanima, kako se knjiga z anksiozno motnjo spopada z izzivom; in pa pri homoseksualni knjigi, kako se je zdravila od depresije. Pa aktivista za legalizacijo konoplje v zdravstvene namene lahko kar direktno vprašaš, koliko bilk si je posadil doma in kako so mu policaji zaradi tega en dan (dobesedno) vrgli vrata s tečajev (kljub temu, da so bila odklenjena). Potem opaziš profil, na katerega komaj čakaš; katerega eno poglavje pravi "dedek, oče, mož, gej", drugo "modni ekstremist", tretje "15 let živel v Londonu" in "rad pomaga ljudem", da te v glavi kar zaboli od radovednosti in navala vprašanj, ki jih sproti pozabljaš - pravi best seller.
Ko končno izbereš knjige in se z njimi sprehodiš do stola, ne veš, kaj te čaka. Poznaš naslov, preletel si poglavja, ampak niti slutiš ne, kako globoko ti lahko seže. Nisi pripravljen; ne na smeh in povezanost, niti na posebnost spraševanja tujcev o osebnih stvareh, še manj pa na preplet radosti in bolečine, ki ju začutiš, ko bereš zgodbe. Najmanj si pripravljen na konec; ko se knjiga konča, ko obrneš zadnji list, te pusti praznega, otopelega, ampak polnega upanja; v človeka in prihodnost. Sežeš knjigi v roko, ji zaželiš srečo in upaš, da se še kdaj srečata.
Knjig je bilo dovolj, da je bil okupiran prav vsak možgan na dogodku in preveč, da bi lahko prebrali vse. Bralci so brali knjige, knjige so brale knjige, knjige so brale bralce. Če bi z eno besedo opisali vzdušje na dogodku bi rekli: "Noro." In res je bilo. Noro čudovito, noro zabavno, noro resno, noro čustveno. Bralcem so se ježile dlake in knjigam so se sušila grla, zato pa je bilo za piti in jesti dovolj, da so se lahko okrepčali vsi. Še dobro, kajti takšne stvari na svoj način utrudijo - dajo vpogled v to, kako nesmiselno se človeške stvari v družbi še zmeraj obsojajo kot nekaj nečloveškega. Najpomembnejša stvar, ki jo iz takšnega dogodka odneseš (in skrbno paziš, da je ne izgubiš) je ponotranjeno zavedanje, da smo na koncu vsake zgodbe še vedno vsi ljudje. Človeško ranljivi, človeško zmotljivi, človeško drugačni. Vsak po svoje unikat.
 |
