Besedilo Zdravljice je France Prešeren napisal v jeseni leta 1844, v času, ko je prebujajočim se evropskim narodom, žejnim svoboščin in pravic, klic po svobodi tlel v prsih, a ga je represija velikih sil še lahko udušila. Prečrtani verzi 3. in 4. kitice, cenzuriranih zaradi upornih misli in propagiranja panslavizma, so načrtovano objavo pesmi v Prešernovih Poezijah iz leta 1846 okrnile do mere, s katero se ni strinjal. Z ukinitvijo cenzure kot posledico marčne revolucije je besedilo Zdravljice štiri leta po njegovem nastanku naposled le zadihalo na objavljenem papirju.
Zgodba o nastajanju pesmi pridoda k pomenu, ki ga nosi, in v uglasbitvi Stanka Premrla je sedma kitica kot himna Republike Slovenije tudi formalen simbol Slovenije, ne le slovenstva. Poseben odnos do Zdravljice in njene vsebine goji tudi mariborski aktivist Sanjin Jašar. Odnos, ki ga v času samoizolacije želi podčrtati z akcijo "V torek pojemo našo himno", ki se bo odvila danes ob 19. uri. Akcijo je Sanjin napovedal z Youtube videom Ljubezen in strah, ki ga je objavil 3. aprila, in facebook dogodkom. Premisa akcije je preprosta - ob 19h bo čim večje število ljudi hkrati zapelo in predvajalo slovensko himno. Poziv k skupnemu petju himne z balkonov, dvorišč, oken in vrtov bo pospremilo predvajanje Zdravljice na Radiu MARŠ, da bo usklajenost zvočil enostavnejša.
V minutah pred devetnajsto lahko prisluhnete pogovoru s Sanjinom, v katerem kot pobudnik akcijo razloži z ozadjem in (morebitnimi) nadaljevanji.
Kaj akcija "Skupaj zapojmo Zdravljico" sploh je?
Zapeli bomo himno. Dogodek je večplasten. Pred kratkim smo meditirali skupaj, istočasno, danes pa bomo sočasno peli, in to petje nosi pozitivno noto. Z zvokom se lahko stori marsikaj dobrega, pa tudi slabega. Pregovor z Balkana se glasi: "Kdor poje, zlo ne misli". In pri akciji gre ravno za to, ne toliko za patriotizem, saj naša himna ne govori le o našem narodu, pač pa o vseh narodih. Prišli smo do točke, ko na našem planetu prihaja do kulminacije - močna ozadja družbenih dogajanj prihajajo na plano. Namen akcije je, da pokažemo, da nas ni malo, da nas ni strah, in da smo pripravljeni dosti narediti za svobodo, o kateri pojemo, in da se prenehajo delitve, predvsem politične na leve in desne. Verjamem, da bomo danes peli vsi: tisti, ki se identificirajo z eno ali drugo stranjo, s sredino, z zgoraj ali spodaj. Gre za dogodek - lahko mu rečemo zvočna meditacija - ki bo pokazal oblastem, da nas ni strah.
Zakaj ravno Zdravljica?
Ker smo v Sloveniji. Tudi druge države imajo svoje himne, a naša govori o narodih, ne samo o našem narodu. Lahko jo interpretiramo tudi kot ne-nacionalistično. Lahko bi izbral katero drugo besedilo, a delujem po intuiciji - prvi vzgib je najboljši, tudi če se včasih ne zdi tako. Ideja je prišla iz mojega aktivizma, in iz konsekvenčnih soočenj s policisti. Prišel sem na idejo - ko me naslednjič ustavi policist, začnem peti himno in jo ponavljam, dokler policist ne izgubi volje. Na proslavah ljudje na pozicijah ne pojejo iz srca, le odpirajo usta, da bi ostali videli njihovo "petje". Če pogledate posnetke državnih proslav, boste lahko opazili, kako politiki zgolj odpirajo usta. Ljudje, ki imajo radi svojo državo in svojo tradicijo, pravi patrioti, pa pojejo na ves glas. Naša himna ni samo himna našega naroda, oziroma ljudi, ki živimo na slovenskem ozemlju. Tudi marsikdo, ki sicer prihaja od drugod, himno vzame za svojo. To ni nič napačnega, vsekakor ne. Slovenija mi je do sedaj nudila dosti, a v kolikor bomo še vnaprej nasedali na laži in provokacije oblasti, bomo izgubili še to dobro, za katerega so se v preteklosti ljudje borili.
Ideja za akcijo je torej patriotska?
Človek, ki ima rad samega sebe, ima rad tudi druge; prva povezava je družina. Mnogi, ki so se borili v vojnah v preteklosti, so branili svojo družino. Dobro, morda so jih tudi napeljali k boju pod pretvezo obvarovanja svoje družine, pa vendar. Moja primarna skrb je zame in za družino, nato se krog razširi na skrb za prijatelje, identifikacijo z mestom, državo... Z identificiranjem ni nič narobe, če hkrati ne omalovažuje ali degradira drugega. Ponosen Slovenec je lahko ponosen nase, na svojo družino, mesto, državo, brez žaljenja drugih, in to je po mojem mnenju poanta patriotizma - da za to, da si dober do sebe, družine in okolja, ni potrebno biti slab do drugih.
Akcija se zdi polna optimizma.
Sicer je potrebno biti realen, čisti optimizem te ne pripelje nikamor. Eno je biti pozitiven po treh tednih, drugo pa po štirih mesecih karantene. Julija bo 30 stopinj, nihče ne bo mogel na morje, in takrat ta optimizem, ki ga vidimo sedaj, ne bo tako močan.
Projekt lahko beremo kot umetniški stejtment. Imamo prav?
Sicer se ukvarjam tudi z umetnostjo, a to je bila zgolj intuicija, o akciji nisem razmišljal kot o umetniškem projektu. Gre za vibracije - vibracija ljubezni in vibracija strahu. V teh trenutkih je potrebno biti bolj pozoren na vibracije ljubezni. Tudi potem, ko se himna konča, ko jo bomo zapeli, lahko kaj hitro ponovno pademo pod vpliv realnosti. Zato pa se moramo, ko pridejo težki trenutki, spomniti teh občutkov, ko smo peli himno.
Je akcija enkratna, ali se bo ponovila?
Ko sem objavil poziv k akciji, mi je kolega napisal da ni mogel čakati, in si je že isti dan na glas predvajal Zdravljico. Zaradi mene se to lahko dogaja vsak dan. Ideja je sicer enkratna izvedba akcije, v kolikor pa se ljudje sami pri sebi odločijo drugače... Nihče si ne sme dovoliti, da ob 19h ne bi smel, bodisi zaradi oblasti, bodisi zaradi sosedov, predvajati himne enkrat na dan. A če bi se akcija ponavlja, bi to bilo fenomenalno; začne se z malo skupino, nato se širi. Zato sem v idejo tudi vključil predvajanje na radiju. Če si predstavljamo blok, kjer himno predvaja in zapoje pet ljudi danes, jutri ob ponovitvi sedem - čez mesec lahko vsak dan poje skoraj vsa Slovenija, vsaj tisti, ki res dobro v srcu mislimo. To je lahko tudi dober znak za oblast, da nas ni malo, in da prihajajo drugi časi, v katerih bomo mi izgubili strah, oni pa ga bodo verjetno dobili.
Ne izsiljevanju, da vibracijam. Ni nas strah.
S Sanjinom se je pogovarjal Luka.
