Protest kot izraz tistega, česar ne moremo izraziti na nikakršen drugačen način, ker nas ne slišijo, ker ne razumejo, ker nihče ne uvidi naše stiske, ker je nemogoče izraziti vse tisto nezadovoljstvo, ki nas je na ulice pognalo skoraj davnega leta 2012.
Protestni interaktivni performans Objem granitne kocke v izvedbi skupine ZIZ, ki se je imel dogoditi konec novembra 2014, je popeljal v tisti trenutek, v tisto vzdušje, ki smo ga prepoznali vsi, ki smo se protestov kdaj udeležili. Na začetku performansa sta v maniri sejemskih predstavitev dve hostesi ponujali osnovne protestne pripomočke: granitne kocke, transparente, navodila za ravnanje na protestih, zaščitne maske ipd. Ob prepoznavnih parolah, ki smo jih takrat vzklikali na ulicah, nas je prijazen in vabljiv glas voditeljice povabil, da vstopimo v varno protestno območje. A kaj natančno predstavlja varno protestno območje? Po besedah ene izmed izvajalk performansa, Kaje Kraner: »(…) je odmerjen prostor, kjer lahko (…) obiskovalci izrazijo lasten gnev in frustracije, vendar ne predstavlja toliko vzpostavljene cinične distance do samega početja performerjev. Nakazuje na nekaj drugega – dejstvo, da so že protesti v “realnem” javnem prostoru pravzaprav performansi."
Ali je torej vse le igra? So protesti res le še performansi, kjer se kolektivno nezadovoljstvo za (ne)naključno izbrane akterje sprevrže v javni linč? In kaj se zgodi z njimi? Za nekatere se nadaljuje v pridržanju in sodnem procesu. Obiskovalci smo bili prijazno povabljeni in v spremstvu performerjev vstopili v drugi del igre, ki se v imenu pravice dogaja za zaprtimi vrati oblasti. V temačnem prostoru smo bili ne le priča, temveč tudi podvženi maltretiranju in teroriziranju uradnih oseb, v katere so se prelevili performerji. Vse skupaj je spominjalo na nekaj že slišanega. Spominjalo je na pripovedovanja pridržanih protestnikov iz 3. mariborske vstaje.
Kruta svetloba, ki je razsvetlila prostor, in šarmanten strogi glas, ki je iz zvočnikov zavel po prostoru in nas je z navajajnem kratke statistike slovenskih vstaj spomnil na usodo “vstajnikov”, sta nas zdramila v resničnost. Ob vprašanju, še vedno prijaznega glasu voditeljice, kdo je bil tisti, ki je vrgel kocko, smo bili naprošeni, da se po svoji vesti odločimo, katero stran bomo zavzeli.
Ne glede na to, kako smo se na koncu odločili, ne ponuja se izbira prav ali narobe, črno ali belo, leva ali desna stran dvorane. Nekaj takega kot ne izbrati oz. ne odločiti se, ne obstaja. Kar koli storimo, se odločimo, ne more biti nevtralno, je le stvar fizičnega premika v prostoru, ne pa tudi dejanske možnosti odločiti se, da bi bil v skladu s pozicijo, ki si jo želiš zavzeti. In to so nam pokazali tudi s performansom Objem granitne kocke – neizbira ni mogoča.
