Protest kot performans?

Protest kot izraz tistega, ?esar ne moremo izraziti na nikakr?en druga?en na?in, ker nas ne sli?ijo, ker ne razumejo, ker nih?e ne uvidi na?e stiske, ker je nemogo?e izraziti vse tisto nezadovoljstvo, ki nas je na ulice pognalo skoraj davnega leta 2012.

 Protestni interaktivni performans Objem granitne kocke v izvedbi skupine ZIZ, ki se je imel dogoditi konec novembra 2014, je popeljal v tisti trenutek, v tisto vzdu?je, ki smo ga prepoznali vsi, ki smo se protestov kdaj udele?ili. Na za?etku performansa sta v maniri sejemskih predstavitev dve hostesi ponujali osnovne protestne pripomo?ke: granitne kocke, transparente, navodila za ravnanje na protestih, za??itne maske ipd. Ob prepoznavnih parolah, ki smo jih takrat vzklikali na ulicah, nas je prijazen in vabljiv glas voditeljice povabil, da vstopimo v varno protestno obmo?je. A kaj natan?no predstavlja varno protestno obmo?je? Po besedah ene izmed izvajalk performansa, Kaje Kraner: »(…) je odmerjen prostor, kjer lahko (…) obiskovalci izrazijo lasten gnev in frustracije, vendar ne predstavlja toliko vzpostavljene cini?ne distance do samega po?etja performerjev. Nakazuje na nekaj drugega – dejstvo, da so ?e protesti v “realnem” javnem prostoru pravzaprav performansi."

Ali je torej vse le igra? So protesti res le ?e performansi, kjer se kolektivno nezadovoljstvo za (ne)naklju?no izbrane akterje sprevr?e v javni lin?? In kaj se zgodi z njimi? Za nekatere se nadaljuje v pridr?anju in sodnem procesu. Obiskovalci smo bili prijazno povabljeni in v spremstvu performerjev vstopili v drugi del igre, ki se v imenu pravice dogaja za zaprtimi vrati oblasti. V tema?nem prostoru smo bili ne le pri?a, temve? tudi podv?eni maltretiranju in teroriziranju uradnih oseb, v katere so se prelevili performerji. Vse skupaj je spominjalo na nekaj ?e sli?anega. Spominjalo je na pripovedovanja pridr?anih protestnikov iz 3. mariborske vstaje.

Kruta svetloba, ki je razsvetlila prostor, in ?armanten strogi glas, ki je iz zvo?nikov zavel po prostoru in nas je z navajajnem kratke statistike slovenskih vstaj spomnil na usodo “vstajnikov”, sta nas zdramila v resni?nost. Ob vpra?anju, ?e vedno prijaznega glasu voditeljice, kdo je bil tisti, ki je vrgel kocko, smo bili napro?eni, da se po svoji vesti odlo?imo, katero stran bomo zavzeli.

Ne glede na to, kako smo se na koncu odlo?ili, ne ponuja se izbira prav ali narobe, ?rno ali belo, leva ali desna stran dvorane. Nekaj takega kot ne izbrati oz. ne odlo?iti se, ne obstaja. Kar koli storimo, se odlo?imo, ne more biti nevtralno, je le stvar fizi?nega premika v prostoru, ne pa tudi dejanske mo?nosti odlo?iti se, da bi bil v skladu s pozicijo, ki si jo ?eli? zavzeti. In to so nam pokazali tudi s performansom Objem granitne kocke – neizbira ni mogo?a.

Facebook Twitter Deli
0 comments