Med 7. in 9. aprilom so na Intimnem odru GT22 potekale prve izmed premier že sedme edicije festivala Študenteater. Projekt spodbuja mlade in inovativne gledališke ustvarjalke in ustvarjalce pri snovanju novih avtorskih gledaliških stvaritev – tako na področju plesnega, lutkovnega, performativnega kot glasbenega gledališča. Projekt je letos poleg dogajanja v Mariboru, kjer so pod mentorstvom Petje Labovića in Luke Ostreža zasnovali tri avtorske predstave; potekal tudi v Ljubljani, Novi Gorici in Novem mestu.
Prvi večer je premiero doživela predstava Noč dolgih nožev, avtorjev Luke Ravnika in Eduarde Pedral Sampaio, ki naslavlja vprašanja slovenske zgodovine: turbulentnega časa razpada Jugoslavije in snovanja nove države, novega sistema, ki stalno prepleta niti tudi s preteklostjo.
Ravnik in Pedral Sampaio v le pol ure nanizata nekaj prelomnih dogodkov, značilnih za tisto obdobje. Osnovna delitev predstave sestoji iz treh delov, ki pa se povežejo in tvorijo bolj dvodelno zgradbo. Kot gledalci vstopamo v prostore policijske postaje, kjer poteka za tiste čase zelo pogost obred montiranega (procesa) zaslišanja ženske s strani arogantnega partijca (zaradi konteksta ki ga dobimo iz opisa same predstave se zdi, da sugerira na sojenje pri aferi JBTZ).
Sledi čas razpada Jugoslavije, ko Slovenija počasi stopa na pota demokratičnega sistema. Spremljamo govor ambicioznega mladega politika, ki širi ideje nove tranzicijske družbe. Predstavi boj malega človeka, ki na eni strani vidi možnost sprememb, ki jih naslavlja v govoru, a sama absurdnost situacije (spremenil se je sistem, a akterji ostajajo enaki) ga predstavi kot žrtev. Postane dementen ujetnik lastnih misli, katerega prostor za izražanje lastnih mnenj ostane le še domača kuhinja in žena oz. mama, ki ga tam čaka in zanj skrbi. Moški se v zadnjem prizoru, na koncu katerega smo gledalci medlo povabljeni k mizi in nazdravljanju, vda v samo usodo oz. sprevidi, da njegovo mesto v družbi v resnici ostaja enako.
Scena je minimalistična - v slogu 80. let opremljeno stanovanje oz. nekakšna dnevna soba, ki jo igralca, glede na menjavo prizorov tudi sproti prilagajata (premikata mizo, natočita kavo, kuhanje čaja, žgancev). Navidezno opravljata tudi vse druge vloge (sta lučkarja in garderoberja), a hkrati lahko opazimo da je v primeru intervencije v ozadju skrita tehnična pomoč.
Nastavki so obetavni, upamo, da bosta ustvarjalca kot pripadnika mlajše generacije lahko obračunala z miselnostjo, ki še danes po 30 letih vleče napačne odločitve tistega časa v sedanjost. A njun poskus obračunavanja s tranzicijsko generacijo ni zares uspešen, skozi predstavo se zdi da ne povsem razvijeta zadane ideje, sicer že kar malo passé/nerelevantne teme; ki se v slovenskem prostoru na trenutke res pojavlja že prevečkrat oz. premalo resno. Poskus boja avtorja morda vzameta preveč resno.
Predstavi zmanjka pri sami izrazni in odrski prepričljivosti, določene scene so kljub dobrim nastavkom zelo toge (recimo jezen odziv zaslišanke v procesu, ki deluje tak, bolj zato ker je tak moral biti kot zato ker bi jezo sama zares izražala). Večja razdelanost in pozornost na detajle bi predstavi ponudila jasnejšo formo in publiko bolj prepričala. Zmoti tudi uporaba govora, ki je nedosledno narečen in v istem kontekstu knjižno pogovorni, in v večih trenutkih tudi nerazumljiv zaradi slabše artikulacije.
Predstava ponudi poskus orisa določenega obdobja slovenske zgodovine, kjer pa zmanjka ključni dodatek ostrine tako pri nastavku koncepta, kot izrazu. Zdi se, da noži niso še zares dovolj nabrušeni.
Tito je mrtev, prihajajo novi stari obrazi; Slovence in Slovenke lahko reši le nazdravljanje novi oblasti, s čimer bo sposoben iste obraze povezati z novimi revolucionarnimi rešitvami, ki jih ponujajo.
Ponovitve vseh treh predstav, ki so nastale v okviru Študenteatra v Mariboru lahko v tem tednu ujamete tudi v ljubljanskem Gleju.
