Neki simboli nekega naroda - predstava Jubilej

Kolektiv En drag ansambel je Sloveniji ob 30. obletnici samostoječnosti naklonil Jubilej – odrsko preizpraševanje biti in bistva obstoja posameznice_ka skozi medij simbolov. Ker se predstava, pravzaprav raziskovalno popotovanje Dragane in Dragice, loteva simbolov slovenstva, kot jih lahko popkulturno prepoznamo, smo z njimi sprovocirani ali z njimi provociramo, s pravimi orodji pa viviseciramo, je sporočilo in uspeh predstave odvisen ne le od strokovnosti, pač pa  tudi kontekstov kritika ali kritičarke, kolikor jih (še) uspeta prepoznati.

V vsakem primeru je pomembno ob uvodu opisati kontekst, v katerega se je ansambel raziskovalno zapodil. Dragana in Dragica sta drag lika z avbo na glavi, performativna karakterja Roka Kravanje in Danijela Petkovića, moška v ženski narodni noši, ki svojo provokacijo z raziskovanjem opravičujeta vsaj deklarativno - vprašanje slovenstva in njegove biti je ansambel z Urbanom Belino in Ajdo Tomazin naslovil iskreno in odprto, četudi s tongue-in-cheek nastavki. Predstava je namreč nadaljevalna epizoda uvodnih intervencij z naslovom Državljanki, koncipiranih že pred, a izvedenih v in zaznamovanih s korona-letom 2020. Državljanki sta priloženi gledališkim listom in promocijskim opisom Jubileja, zato najbrž ni napačno, da izhajamo iz kontinuitete likov ter tem, ki jih z njima ansambel naslavlja.

Izhodišče predstave brez besed so simboli – simboli državljanstva, simboli slovenstva. V kontekstu alternativnega gledališkega odra jih prej interpretiramo z distanco: gorenjska ženska narodna noša se zdi kičasta, rdeča preproga vzvišena, mah kot urejena trata pred hišo, in pručki v prvi vrsti povsem brezjanski. Z vojaško resnostjo se Dragana in Dragica lotita protokola – paradiranje s smučarskima palicama je bolj pacifistično, a nič manj resno, kot če bi v rokah držali bajoneta. Dodelana koreografija dovolj zgodaj v predstavi definira odnos igralcev, kolektiva, do obravnavanih simbolov. Kolektiv je prvi korak storil skoraj nedvomno parodično, a s tem skočil iz poprej vzpostavljenih individualnih odnosov do simbolov, in z resnostjo protokola se igralcema občinstvo pridruži v spoštljivem, četudi še vedno iskrivem, pristopanju k predmetom in pomenom.

Prekopicevanja in pogledki suivez-moi jeune homme ob pripravljanju nacionalnih simbolov, delikatni v svoji namenskosti, odmerijo razsežnost manevrskega prostora za oddaljevanje od pritlehnega, koketnega ter skoraj že opolzkega. Igra z besedami in pomeni v imenih kolektiva ter obeh likov, ki prav nič prikrito uporablja »drag« kot besedno sidrišče, a ne kot posmehljiv osnovni stejtment, pač pa kot iskreno zastavljeno vprašanje: »Zakaj ne bi bilo možno moškega telesa obleči v žensko narodno nošo?«. V tem se predstava razlikuje od predhodnega performansa, ki je že zaradi postavljenosti v kontekst javnega prostora deloval provokativno.

Noša je tista, ki v svečanosti Jubileja prva spregovori pred mikrofonom – Petković z raziskovanjem zvokov, ki jih tkanina, šivi in našitki lahko proizvedejo, odpre zvočnost predstave, medtem ko Kravanja pomaga publiki, da ta percipira zvok kot slavnostni nagovor slovenskega slovenstvu. V prvem delu predstave se sicer Dragana in Dragica podpirata v navdahnjenem vodenju ceremoniala, v katerem se izmenjujeta v fokusu – v izmenjavah si popravljata noši, namenjata vzpodbujajoče poglede, in dajeta vedeti, da sta skupaj. Po izmenjavi Kravanja poskuša državo in ali nacijo oprati vsega, kar jo je zamazalo – zvočni »cartoon« efekti pomagajo pri narativu neuspešnega izpiranja, madežem namreč ni kos niti varikina. Na tej točki smo prvič priča »sintetičnemu« zvoku, zvoku, ki ga v sicer brezbesedni predstavi ne proizvedeta igralca na odru – in zvočni efekti delujejo rahlo nepotrebno in prisiljeno.

V drugem delu predstave se Dragana in Dragica zavesta, da protokolarnost ni tista, ki bi jima omogočila pristno biti, in v čistih namenih jima ne preostane drugega kot to, da, najprej druga drugi, potem pa vsaka sebi, slečeta obleko, protokol, tradicijo. Zadihata s polnimi pljuči, nenarejeno, čutno, nežno. mimo seksualizacije etnografskih izginov narodne noše, vseh kipečih naborkov, beline stegen, svilnatih trakcev in našitega okrasja. Daleč je goveja muzka, frajtonarca in Slovenski pozdrav, priča smo slačenju, razkroju kiča. Zvočna podlaga plesnemu segmentu je učinkovita ambientalna glasba, pred publiko pa se ne dogaja gol striptiz, pač pa za od morebitnih mesenih pogledov gledalca osvobojeno novo bitje.

Plesni segment zelo učinkovito uporabi nošo, oziroma to, kar je od nje ostalo – vizualno fascinantno so uporabljeni naborki in plasti, najbolj slikovita pa je izvalitev, ki dokončno pretrga popkovino s tradicionalizmom. Dragana in Dragica se v estetskem, pomirjujočem zaključku povežeta z realnostjo sobivanja, tudi z mahom, po komentarju kolektiva tretjim akterjem predstave, ki predstavlja prvinskost naravnega bivanja. Krvoločnost, determiniranost in konciznost ostajajo neizpolnjeni in neizkristalizirani; Dragana in Dragica nista več Državljanki, sta le še prebivalki.

Brez dvoma je predstava Jubilej v svoji simbolični poetskosti uspešna in estetsko zadovoljujoča. Hkrati, kot je preizpraševanje, kot ga zastavlja En drag ansambel, povsem umestno, v luči patetike praznovanja 30. obletnice celo potrebno, pa je potrebno priznati, da je v naslavljanju publike precej specifično. Mlajše generacije so, kljub popularnosti narodnozabavne glasbe, precej oddaljene od tradicionalizma, bodisi od prvoosebne, bodisi drugoosebne perspektive. Prav tako je simbolika predmetov, kot so npr. smučarske palice podalpskih Janezov, v času rahlo izgubljena. In prav tako predstavi verjetno ne bo uspelo nasloviti publike, ki bo sicer iskren in celosten pristop k raziskovanju teme dojela kot provokacijo. Jubilej težko vidimo drugje kot v okolju urbanega, neodvisnega teatra. A v ustreznem kontekstu je ansamblu uspela iskrena raziskava z optimističnimi zaključki, vredna – Jubileja.

Jubileju sta prisostvovala Daja in Jan.

Facebook Twitter Deli
0 comments