Kopijo čuvaj, original si zapomni - poročilo z otvoritve razstave

V Galeriji K18 je v torek potekala otvoritev razstave z naslovom “Kopijo čuvaj, original si zapomni.” Navdih za razstavo je avtor Miloš Tomić, srbski animator in umetnik, dobil pri mariborskem fotografu in fotoreporterju Dragiši Modrinjaku, vendar je vanjo poleg Modrinjakovih vključil tudi fotografske elemente iz lastne zbirke.

Tomić se s kolažno animacijo igra s preteklostjo skozi prizmo sedanjosti in preseneti z mnogimi nepričakovanimi rezultati ter razkriva očem nevidno.

“Pred tremi leti sem v sklopu festivala Stoptrik obiskal muzej Dragiše Modrinjaka. Ko sem videl vse fotoaparate, ki stojijo za steklom in se ne uporabljajo, sem si rekel, da bi se te fotoaparate zagotovo še lahko uporabilo in videlo, kako izgleda svet skozi njihov objektiv. Tako je pričela nastajati ideja oz. projekt, ki se je razvil v kratki animirani film. To je zgodba o zasvojenem fotografu in njegovem sinu, ki si želi nekaj očetove pozornosti, zato mu pokvari vsako fotografijo in se postavi pred njegov objektiv. Pri tem ne gre za Modrinjakovo zbirko, temveč je predvsem odraz moje in njegove “obsedenosti” s fotografijo, skozi katero se zrcali tudi poseben odnos med očetom in sinom, ki ga doživljam tudi sam. Vse to je predstavljalo navdih za animirani film. Tako sem se seznanil z njegovim delom. Kot vidite, je od tega minilo že tri leta, a takšni projekti enostavno terjajo svoj čas. Iz tega bo na koncu nastal film, ki sestavljen iz 2D in stop animacije in bo vseboval gradivo, ki sem v ga našel v Modrinjakovem arhivu. To bo nekakšen kombinirani film, ki bo napol pripoveden napol pa eksperimentalen ” je svoje prvo srečanje z delom Dragiše Modrinjaka opisal Tomić.

Glede na naslov razstave, bi lahko sklepali, da gre morda za kakšen osebni nasvet znanega fotoreporterja avtorju razstave, a temu še zdaleč ni tako: “Na fasadi od galerije so mnoge majhne fotografije in fotoportreti, ki so obrnjeni na hrbtno stran. V osnovi pa gre za portret mladega vojaka, ki je fotografijo najverjetneje podaril svojemu dekletu s pripisom, da naj jo čuva (sliko op. a.), medtem ko si njega naj zapomni. Zaradi tega se razstava tudi tako imenuje in naslavlja predvsem pojme, kot so fotografija, življenje, preteklost in sedanjost.”

Navkljub dejstvu, da mlajša generacija podrobneje ne pozna Modrinjakovega dela, so se s svojimi animiranimi deli v razstavo vključili tudi številni mladi ustvarjalci. Razlog za to se po Tomićevem mnenju skriva v tem, da je imel Modrinjak privilegij, da je kot fotograf in novinar vstopal v različne svetove. To je bila posledica bodisi njegove radovednosti bodisi ga je tja poslala redakcija. “Med pregledovanjem arhiva, ki ga je ustvaril za časopisa Večer in Delo, sem videl veliko različnih prostorov, dogodkov, pripetljajev in srečanj z  ljudmi, da sem bil kar malce ljubosumen. Meni in tudi mladim ljudem, bi to morala biti še dodatna motivacija, da tisto, s čimer se ukvarjajo, naredijo še bolje kot bi sicer. Pri sebi si misliš, da morda nisi dovolj hraber, a svet je tako raznolik, da ga je potrebno spoznati iz prve roke. V živo,” je dejal Tomić.

Posebnost razstave je, da kljub temu, da jo je navdihnila tretja oseba oz. Modrinjak, na njej ni razstavljena niti ena njegova fotografija, z izjemo miniature, ki je del animiranega filma in je sestavljena iz serije petih fotografij. Slednje prikazujejo neko deklico, ki v dnevni sobi svoji mami, teti in babici kaže nekakšno baletno točko. Film se gledalcu prikazuje na razobešenem perilu, kar predstavlja svojevrsten umetniški podvig. Na tem mestu lahko kot posebej zanimivo izpostavimo dejstvo, da je avtorju iz konkretne ideje in fotografij uspelo narediti umetniško delo, ki na povprečnega obiskovalca deluje nekoliko abstraktno.

Ker je Tomić zelo podrobno pregledal Modrinjakov fotografski arhiv, nas je za konec zanimalo, katera njegova dela so javnosti doslej ostala prikrita:” Gre za ogromno kolekcijo. V desetih dneh sem pogledal na tisoče albumov, kopij in negativov. Za podrobnejše raziskovanje pa bi bilo potrebnih nekaj zagnanih mladih raziskovalcev, ki bi to slikovno gradivo pregledali in skenirali ter se z njim tudi “igrali.” Ta zbirka ima zagotovo veliko vrednost, a popolnoma lahko zaživi šele, če jo nekdo predstavi na svojstven oz. oseben način. Ni dovolj zgolj to, da se jo uokviri in označi, vendar zame to ni zanimivo. To bi postalo šele, ko bi kakšen filmar, psiholog, umetnostni zgodovinar ali zgodovinar iz dela tega arhiva naredil neko novo sporočilo. Gradiva je toliko, da bi ga lahko preučevali leta, a najbolj skrit del so negativi, ki v sebi skrivajo zagotovo veliko zanimivih stvari.” Upamo, da se bo v prihodnje našel junak, ki jih bo razvil in dal na ogled javnosti.

Razstavo si bo mogoče ogledati do 7. julija, vsak delavnik med 14. in 18. uro.

Primož Soban

Foto: Gilles Baudry

Facebook Twitter Deli