Kako zajebati življenje? Neizčrpna in prikladna tema za variiranje. Kakor pravi Wikipedia, sega princip spreminjanja tematskega materiala daleč v preteklost. Variacije so lahko samostojna skladba ali pa del ciklične skladbe.
In ves obstoj je ciklična skladba.
Osnovna šola. Zaljubljena si v košarko. Vendar se nekdo spomni, da ima tvoj oče izdatno zbirko vinilnih plošč in – ja, človek! - električno kitaro Fender Stratocaster. Zato si najprimernejša kandidatka za prosto mesto basista v šolskem bendu. Čeprav si punca in čeprav ne igraš inštrumenta. No, verjetno ravno zaradi tega. Na šolskem plesu igrate blesave priredbe, vendar imaš svoj bas solo moment. Publika benti nad okvaro opreme, a v tvojem trebuhu prijetno poplesujejo metuljčki. Tvoja usoda je zapečatena. Košarka izgubi svoj čar.
S solo kitaristom šolskega benda Norbertom, njegovim prijateljem, kitaristom Rujem in novopečeno bobnarko, sošolko Sergejo, konec osnovne šole ustanovite metal bend z izključno lastno glasbo. Prek oglasa se vam pridruži pevec Emir. Tri leta vaj, trije koncerti, en celo plačan. Po tem plačanem koncertu z Norbertom brez vednosti drugih članov zapijeta ves denar. Pubertetniška pamet, slabi pogoji za vaje, zabiti starši in Slovenija s prefinjenim občutkom za umetnost, so preveč za vas.
In kako lepo je bilo po zadnji vaji, prelepo. Kar spomni se.
Misliš, da bomo kdaj res odšli? Potovali s kombijem in igrali po Evropi?
Reka avtomobilov pod mostom se je vila v neznano in po vajinih obrazih so migotali odsevi žarometov. Nikamor se vama ni mudilo, vsaj tebi ne, saj nikjer ni bilo za biti. Obstajal je samo bend in vaje za bend. Vaj pa je bilo za danes konec. Prijetno vrvenje v glavi te je omamljalo. Sergeja je med prsti ene roke spretno vrtela bobnarsko palico, z drugo pa te je objela in se ti posmehljivo zazrla naravnost v oči.
Seveda bomo, Marijana! Ljubica, prepotovali bomo cel svet, pa še polni denarja bomo!
V dveh tednih bend razpade. Mladosti primerno krivite en drugega.
Šestnajst let si stara. Pustiš šolo, vsemu obrneš hrbet in se posvetiš samo glasbi. Zaprta v sobo do onemoglosti preigravaš lestvice, ki so, za razliko od življenja, natančno določljive in primerne za analizo. S tehničnimi vajami zlahka določiš svoj napredek, ki pa je, kakor nekje v drobovju dobro veš, vsem abstraktnim izračunom navkljub, dvomljiv.
Asocialnost, izolacija in nerealne sanje terjajo svoje. V drvarnici razsekaš svojo bas kitaro in trenutek za tem, v zanosu zmede in iskanja odrešitve, brez besed in povsem strta, posediš z osuplim bratom. Brat se v strahu, da te ne bi našel mrtve, za en teden preseli k punci. Mama je nad zapravljanjem denarja ogorčena, očetu je tvoje ravnanje dokaz, da ti nikoli ni bilo res do glasbe.
Pička materina, kaj se mi dogaja?! Kako je to možno?! Kakšna mora je to?!
Vrneš se v civilizacijo in maturiraš. Ker je ves čas institucionalnega šolanja doma na voljo očetova kitara, zamenjaš en inštrument z drugim; način razmišljanja in odnos do muziciranja žal ostaneta enaka, sterilna in izolacionistična, še naprej se zapiraš v glasbeno karanteno. Čez leta, na faksu, spoznaš svojo zmoto in glasbo povsem opustiš. Zaloga sramu je prevelika.
Študij gozdarstva čudovito steče, spoznaš nove prijatelje in z olajšanjem navežeš stike s prejšnjimi. Od glasbe se distanciraš, dokler po spletu naključij od prijatelja, v slavo nekdanjim časom, ne kupiš poceni bas, zaradi česar te stara znanka, bobnarka Sergeja za hec povabi v pank bend. Ker te pank glasbeno ne ogroža in vsem dol visi za kakovost opreme, v ospredju pa je druženje in sprostitev, privoliš.
In končno dojameš!
Glasba ni lestvica, matematika, virtuoznost, oprema, karizma, hajp, finančni ali statusni uspeh; glasba je bežno srečanje pogledov, ko ladja zvoka zapelje v skupno smer.
Zvok je velik in nedoumljiv, študij gozdarstva pa naj se jebe!
Za Marš spisal Jan Kozlevčar - Kozel, bral Smejči.
