Avtorska predstava Črna koža, bele maske naslavlja problematiko rasizma in prepleta osebne zgodbe temnopoltih ustvarjalk in ustvarjalcev ter motivov iz istoimenskega dela Frantza Fanona. Pod koprodukcijo Anton Podbevšek Teatra in Plesnega teatra Ljubljana se režisersko podpisujeta Maša Kagao Knez in Ivana Djilas, Knez pa se kot soustvarjalke in sonastopajoči pridružujejo Lina Akif, Joseph Nzobandora-Jose, Irena Yebuah Tiran in Leticia Slapnik Yebuah.
Igralska zasedba izhaja iz različnih umetniških praks - prepoznamo jih kot dolgoletne ustvarjalce na gledališki, plesni, uprizoritveni in glasbeni sceni- ki jim je skupna drugačnost. Drugačne se počutijo v latentno rasistični slovenski družbi, ki sicer igra na noto vseobsegajoče odprtosti, a hkrati zagrabi vsako priložnost da potihem diskriminira drugo raso, narodnost, usmerjenost. Skozi različna izrazna sredstva, kot so kabaret, operni inserti, ples, pripoved in glasba predstavljajo osebne zgodbe in razmišljanja ter zgodbe znanih temnopoltih umetnic in umetnikov iz različnih zgodovinskih obdobij.
Že na samem začetku se zdi, da ni njihov namen doseganje revolucije, temveč opozarjanje na problematiko, ki ne bi smela biti zanemarjena. Gledalcu dajo možnost vpogleda-lastnega, ki ga lahko pusti povsem ravnodušnega ali pa v njem premakne določene okove. Kje je je mesto posameznika v družbi predsodkov, kakšna je njegova identiteta - ali je začrtana že na samem začetku.
Pokažejo diskriminiranje, ki ga doživljajo kot (slovenski) ustvarjalci in v vsakodnevnem dogajanju/situacijah iz vsakodnevnega življenja. Dotaknejo se recimo diskriminacije pridobivanja igralskih vlog, njihove obsojenosti na določene vloge, ki naj bi bile namenjene le njim (npr.) begunec, učenka iz Iraka, temnopolta medicinska sestra. In hkrati tistih drugih, ki jim ne bodo vsaj v osnovi nikoli namenjene. Sprašujejo se, ali so res obsojeni na to, da ne bodo nikoli igrali Shakes. Julije ali Romea.
Zelo pomenljiva je tudi navezava Kagao Knez kot Jacinte v Cankarjevem Pohujšanju. Gre za enega izmed osrednjih likov iz slovenske dramatike, ki pa je tujka. Tujost, ki pride v mesto in razburka dogajanje. Predstavlja prototip drugačnega okolja in hkrati spremembe, ki jo domač živež v javnosti obsoja, na skrivaj pa občuduje. Označbe se začnejo že zelo zgodaj, že v vrtcu se otroci igrajo kdo se boji črnega moža. Družba perpetuira že izdelane predstave, ki jih tekom socializacije vsak posameznik infiltrira, hočeš ali nočeš. Kasneje pa je zelo težko stopiti iz že začrtanih okvirjev in pogledati iz nepristranske perspektive.
Vsak igralec skozi zvrst, ki mu je najbolj blizu predstavi svoje osebne zgodbe in izkušnje spoprijemanja z rasizmom. Ne gre le za vprašanje rasne diskriminiranosti, barve kože, predstava posredno naslavlja tudi druge oblike, ki se pojavijo kaj kmalu, ko preveč poudarjamo le eno izmed oblik. Kot izpostavijo, “morda pri nas ni tako opazen rasni rasizem, pri nas je Črnc pač Bosanec ali Rom”. Predstavijo vseobsegajoči problem, ki ne izgine, ko se odločimo, da bomo strpni le do določene skupine ali pripadnikov. Drugačnost določenih ostane zasidrana.
Akif v svoji pripovedi izpostavi problematiko mlade igralke, pove pa tudi anekdotoobiska logopedinje, ki naj bi sicer v osnovi bile razumevajoče in pripravljene poslušati: Iz kje si pa ti, Iz Maribora, ne mislim od kje si zares, iz Maribora, rodila sem se v mariboru, nisem bila še v Afriki, lepo lepo, je res cel čas vroče tam pri vas, nisem še bila tam. Ni sposobna slišati oz. videti preko in le ponavlja v nedogled. Ali pa Jose, ki izpostavi zgodbo prvega šolskega dne. Otroci so nevede označeni že na samem začetku, le na podlagi svoje zunanjosti ostanejo zapisani kot drugačni, nesprejemljivi za svoje sovrstnike. Ti jih izrinejo, kot poudari igralec, zaradi predsodkov, ki so zasidrani globoko že v okostje same družbe zaradi perpetuiranja s strani medijev, filmov, knjig, kulture.
Scena je minimalistična, na odru je le nekaj instrumentov, nekoliko dvignjene dvostranske stopnice, ki služijo kot “oder na odru” v nekaterih prizorih, viseča gugalnica, ki ponazarja ujetost in zasužnjenost, ter projekcija Vesne Krebs, ki zaseda večji del zadnje stene odra in uspešno dopolnjuje odrsko dogajanje.
Dogajanje je zelo fragmentirano, določeni deli celo preveč, gledalcu pustijo veliko manevrskega prostora, ki ga ne zna nujno umestiti. Se pa predstava pogumna loteva problematike skozi zelo osebno noto, zavedajo se, da ne morejo doseči revolucije, kar ni niti sam namen, temveč le osvetlili posamezne aspekte problematike. Sami igralci so perfomersko zelo prepričljivi v svojih delih, zmanjka le pri sami povezavi v celoto. Morda bi na trenutke še bolj učinkovala večja razdelanost zgodb, kot le njihovo nizanje.
Zdi se, da si zaznamovan od samega začetka in drugačne so le metode spopadanja. Kot pravijo ustvarjalci v predstavi »Hotel sem biti samo človek, nič drugega kot človek. Jaz sem naddoločen od zunaj. Jaz nisem suženj ideje, ki jo imajo drugi o meni, ampak sem suženj svoje lastne pojave.” Ne označi te le družba, značko si daš tudi sam, s tem, ko sprejmeš in hkrati v sebi nosiš odgovornost svoje drugačnosti.
Predstava je del tekmovalnega programa letošnjega, 57. Borštnikovega srečanja.
