Kaj sta umetnika želela povedat? Recenzija predstave “Kako smo prišli do sem?”

Četrtega decembra 2020 je v publiki na Intimnem odru GT22 nekaj stolov. Več je praznih, na prste ene roke je našteti tiste, ki na njih sedijo po službeni dolžnosti. Na odru je pogrnjena miza, ob njej na lesenih stolih sedita Matej Recer in Grega Zorc. Ob nastavljanju kamer prisotnim pričneta pripovedovati o povezavah med skupnimi znanci in neznanci, ki sta jih ugotavljala med sprehodom pred premiero brez gledalcev. Kako smo prišli do sem?

S 16. oktobrom 2020 so vladni ukrepi v reševanju koronakrize zapečatili prizorišča kulturnih dogodkov. Gledališko občinstvo se je tako po pomladnem nastopu pandemije še drugič zaletelo v STOP znak, ki so ga bila gledališča primorana postaviti prednje. Edini obvoz: ekran. Visoke gledanosti posnetkov predstav, ki so jih mnoga gledališča kot nadomestek ponujala gledalkam in gledalcem, dajejo vedeti, da želja in žeja po gledališču ostajata.

Kljub (pre)očitnim dejstvom je četrtega decembra 2020 na Intimnem odru potekala premierna izvedba predstave Kako smo prišli do sem? avtorjev Grege Zorca in Mateja Recerja, v produkciji Momenta Maribor in Gledališča Glej. Igralca sta skoraj dvourno pripovedovalsko predstavo začela ustvarjati že pred izbruhom pandemije in na pobudo Uroša Kaurina.

Obiskovalec ob sedenju v pričakovanju pripovedovalske predstave pričakuje ravno to - pripoved. Zaradi tega je na trik, ki ga z uvodnim sproščenim nagovorom izvedeta igralca, razmeroma pripravljen. Kljub temu prehod iz razpršenega fokusa avditorija na osredotočenost na odrsko dogajanje izvedeta prepričljivo, iskreno. S klasično pripovedovalsko potezo nagovora z  “No, prej sva se menila o…” spretno prevzameta besedo in jo postavita v preprosto odrsko sceno.

Prepričljivost tega uvodnega prehoda je morda moč pripisati tudi neposrednosti - Recer in Zorc si ne privoščita tavanja v nabijanje floskul, pač pa že v uvodnih minutah s kompromitiranjem omenjenih znancev s krajo scenske opreme in nekrofilijo v besede vpleteta življenjskost. Prepričljiva pripoved namreč ne dovoljuje zadržanosti in samocenzuriranja.

Že uvodoma se med igralcema vzpostavi tudi izmenično pripovedovanje. Začetek pripovedi je sicer morda deloval še ne povsem izbrušen, saj sta tempo in vsebina še počasnejša in delujeta morda bolj kot uvod, kot povabilo gledalcu, da spozna in sprejme osnovna izhodišča (predvsem Recerjeve) pripovedi, pa tudi njun pristop k pripovedovanju in pripovedovalska sloga.

Izhodišče ustvarjalnega procesa je bilo obdobje druge svetovne vojne. Tudi brez te informacije lahko razberemo močnejšo in obširnejšo zgodbo Recerja, ki se v dotično obdobje poglablja skozi zgodbo svoje družine, predvsem skozi njeno izkušnjo druge svetovne vojne ter njenih posledic, ki so družino zaznamovale.

Recerjeva jasna, izrazito kronološka ter na trenutke povsem dokumentaristična pripoved pravzaprav stoji sama na sebi - njen okvir je močan, jasen. Zorc se tako toku pripovedi pridružuje bolj v vinjetah ter v ne-nujno-koreliranih zgodbah. Na trenutke, predvsem v prvem delu predstave, tako Zorc deluje kot podporni član dvojca, ki s pripovedjo v dvoje tempo in formo uspešno premakne iz pripovednega večera v gledališki dogodek.

V drugi polovici predstave tempo postane hitrejši, na trenutke eskaliran. Stopnjevanje se zgodi po dovolj utrjenih motivikah in vsebinah pripovedi, in je tako povsem upravičeno. Dramaturško strukturo podpre predvsem Zorčeva pripoved, ki se že v drugi zgodbi vzpostavi z dovolj nakazano sporočilnostjo. S tem se naslanjajoč na podlago prejšnjih zgodb s pripovedovanjem o srhljivosti noči v zidanici pod Gorjanci v vzbujanju pričakovanja pridruži že močno vzpostavljeni Recerjevi pripovedi.

Z zaključno Zorčevo zgodbo se tako motivika njegove pripovedi uspešno združi s kronološko bližjim, že prvoosebnim pripovedovanjem Recerja, ki opisuje svoj stik z že odšlo generacijo starih staršev. V zaključku tako z nakazanim zaključevanjem ter upočasnjevanjem tempa dramaturško spretno vpeljeta prostor za dokumentarni material, ki še podkrepi resničnost Recerjeve pripovedi. S tem se predstava pretopi v ponovno vzpostavljanje prostora dialoga, saj povabilo igralcev “k mizi” občinstvo pridruži v pogovor o človeškosti in človečnosti, kot sta se temi izpostavili tekom predstave.

Igralca v napovedi zatrjeno mojstrskost pripovedovanja brez dvoma upravičita - kljub konkretni dolžini je zgolj pripovedovanje dovolj, da se gledalec ne vpraša po tem, kako (kaj šele, zakaj) je prišel na predstavo; kljub prepletanju in izmenjevanju mnoštva zgodb obdržita jasnost, in gledalca z njimi ne zasujeta čez mero sledljivosti. Kljub nekaterim trenutkom fragmentiranosti in nejasnih povezav, predvsem v prvem delu predstave, je celota dramaturško uspešno povezana.

Recer in Zorc sta si predkoronsko sceno zamislila kot skupno omizje igralcev in občinstva, pri katerem bi lahko že med pripovedjo prišlo do intervencij občinstva. Zaradi očitnih razlogov v premierni izvedbi to ni bilo mogoče, a je že vzpostavljanje dialoga ob koncu predstave zadovoljiva izpeljava osnovne ideje, in občinstvo vsaj približa mizi, za katero sedita igralca. A gotovo je, da bi miza, h kateri bi pristopili in prestopili, segli po kruhu, siru, salami, in primaknili svoj kozarec pod vrat steklenice, konvenciji odra in avditorija povsem razbila, s tem pa odprla prostor za pogovor, eksperiment, morda pa tudi - predstavo.

 

Recenzijo o predstavi Kako smo prišli do sem? sta spisala Jan in Nastja.

Foto: Andrej Firm

Facebook Twitter Deli