V karantenskih mesecih je bila grafitarska umetnost v Mariboru večkrat prisotna v javnem diskurzu. Od smrti narodu, svobodi fašizmu, do akcije proti sovražnim sporočilom na stenah, skozi podvoz na Ljubljanski - s prejšnjim tednom pa tudi s prvo trajno anamorfno poslikavo. Na rezidenci v MKC Maribor se je mudil Filip Mrvelj alias 3D Filip.
Sicer Guinessov rekorder z najdaljšo anamorfno sliko na svetu je južnemu delu Upravne stavbe Kulturnega centra Pekarna pridodal globinsko 3D sliko, ki bo kot nova stalnica Pekarne poskrbela vsaj za kakšno fotografijo z lokacije več - umetnina je namreč interaktivna ter najbolje vidna in opažana skozi objektiv.
Slavonjskobrodčana je v Mariboru fascinirala Drava - kot pravi:
Sava je Sava, a moram priznati, da me je fascinirala barva Drave. Ko sem se sprehajal po Mariboru, me je modrikasta, skorajda turkizna barva Drave presenetila.
3D Filip je prvi del slike v Pekarni slikal z manj občinstva, kot bi ga imel v običajnih časih. Občinstvo sicer ni ključno za slikarjenje, a pravi, da je z ljudmi okrog sebe prijetneje ustvarjati.
Meni je v vsakem primeru bolj všeč, ko je več ljudi okrog mene, da se lahko zgodi neka interakcija. Ulična umetnost (street art) je namenjena ravno temu, direktni komunikaciji s publiko - ko ustvarjate, je publika prisotna, izpostavljeni ste kritiki, tako pozitivni, kot negativni. Malo je nerodno, kadar ni ljudi, in če bi lahko izbiral, bi izbral ljudi na ulici, ljudi, ki se sprehajajo okrog mene. Komunicirati z ljudmi, medtem ko ustvarjaš, je lepo.
3D slika je interaktivna - v časih, ko interaktivne umetnosti v fizičnem prostoru ni mogoče izvajati, je lahko takšen slog ustvarjanja pravzaprav prepotrebna intervencija.
Ni zdaj to apokalipsa, nekakšen armagedon, in da ni nikogar na ulici, jaz sem edini človek na ulici in slikam nekaj, česar nihče ne bo videl. Interakcija obstaja, ljudje so na ulici, sicer upoštevaje ukrepe, a ne bi rekel, da ni interakcije z ljudmi. To, kar ustvarjam, niso grafiti, so 3D slike, če jih pravilno poimenujemo. Grafiti so umetnine na stenah, 3D slike pa pravzaprav intervencija v prostor. In pri 90 odstotkov takšnih slik je potrebna interakcija. Ta interakcija ne izostane, kot rečeno, v principu smo še vedno zunaj, v okviru ukrepov, in to umetnost ljudje še vedno zaznavajo, je živa.
Prizor, ki se skozi objektiv v 3D požene pred gledalcem, se z nepredirno globino, iz katere se ob strani vzpenja stopnišče, v sredini pa se iz nje dviga ozek stolpič, kaj hitro lahko poveže s časom, v katerem je nastal. Je tema umetnine izolacija?
Ni, zagotovo ni. Ob zastavljanju koncepta nisem razmišljal o pandemiji, o kovidu. Razmišljal sem o okolici Kulturnega centra, o parku, o Mariboru; ta slika je pravzaprav zgolj polovica - ideja je, da prihodnje leto drugo polovico naslikam na steno. Ta polovica bi bila slika dreves, na katerih bi visele spalne kabine - to je aluzija na okoliška drevesa in hostel. Prav tako bom uporabil elemente pročelja, se razume. Inspiracijo za igro iluzije, ki je prisotna v prvi polovici slike, sem dobil v vinskih kleteh, po katerih je Maribor znan. Niti za trenutek pa nisem pomislil na kovid, pandemijo, ali karkoli povezanega … Motiv ni vezan na to. Samo Maribor, samo pozitiva!
Samo Maribor in samo pozitiva - razen na koronatestu kot obveznem ukrepu za uspešno izvedbo rezidence. Kako potekajo priprave na takšno slikanje - nasploh, še posebej v takšnih časih - ustvarjanje anamorfne umetnine, od zastavljanja koncepta do izvedbe? Na kak način gledati anamorfno umetnino?
Odvisno od posamezne slike. V tem primeru je tema vezana na prostor, ki smo ga želeli dopolniti. Z MKCja sem dobil določene ideje, to in to ne bi bilo slabo vključiti v umetnino … In potem sem predlagal dizajn. Za komercialna naročila pa običajno naredim dizajn, ki je prilagodljiv, ni vezan na določen prostor, lahko ga umestite kamorkoli. A gotovo je mnogo bolje, ko ustvarjate v specifičnem prostoru, in izkoristite elemente lokacije v sami sliki. Konkretno v tem primeru sem pokrov kanalizacije uporabil v igri perspektive takšnega, kakršen je. Pokrovov načeloma ne barvam.
Slika je anamorfna, zato tudi manipulirana, in je ustvarjanje toliko težje, saj želimo doseči določen učinek. Cel motiv je v linearni perspektivi prostora, zato je to poseben izziv.
Ko me ljudje vprašajo, kaj je anamorfoza, jim pojasnim, da se z njo srečujejo vsak dan, na cestišču (stop znak, napis “BUS”). Takšna anamorfoza je linearna, sam pa ustvarjam anamorfozo v perspektivi 180 stopinj.
Filip je napovedal, da bo umetnina dobila tudi drugi del, ne na tleh, pač pa na steni. Za Maribor ima 3D Filip torej že pripravljene načrte, kaj pa drugi, tako kratkoročni kot dolgoročni?
Sezona ulične umetnosti se zaključuje, prihajamo v zimski čas, ko so vremenske razmere precej otežujoče ustvarjanje. Prav tako so temperature prenizke za ustvarjanje - sam uporabljam barve, ne spreje, in je zato temperatura močan faktor. Sedaj si bom vzel nekaj dopusta, kot oče, prav tako prihajajo prazniki … A zmeraj razmišljam v 3D; na sprehodih po Mariboru, po Pekarni, sem si že zapisal par inspirativnih misli. Načeloma je sedaj čas za konceptualno delo, papirologijo, dizajne … So tudi manjši projekti, a pogosteje delam na večjih projektih. Malo dopusta torej, z družino, in z malo manj potovanji.
Perspektive ustvarjanja, perspektive potovanj, perspektive 3D slik. Kakšno igro perspektiv ponujajo trenutni časi?
Pa, to so perspektive, ki jih je že skoraj nemogoče zaobjeti .... Poskušam se izogniti razmišljanju o velikih dogajanjih, na katere nimam vpliva, o katerih nimam informacij. Določenim družbenim tokovom je težko že samo slediti. Časi so takšni, kot so, pred petimi leti so bila takšna, čez pet let bodo takšna, poskušam živeti in ustvarjati brez ozira na to. Pandemija je, maske moramo nositi, epidemiološke slike so, kakršne so. Recimo, da je ples mask, pa slikajmo z maskami, drugače ne gre.
Ob rezidenci ponovno dajemo pozornost grafitom - Maribor se odpira za grafitarsko umetnost, incident s cenzuriranim grafitom je hkrati pomenil kratenje svobode, pa tudi poziv javnosti, pa tudi inštancam, da je grafitarski kulturi pomembno nameniti pozornost. Sokrivka za umetniško rezidenco v koronačasih, producentka Tanja Cvitko, trenutne nastavke za sodelovanje z inštancami povzame:
Kar se je zgodilo v Pekarni s cenzuro grafita je sprožilo akcije, ki jih smatram za pozitivne. V prihodnosti moramo z odločevalci hoditi, ne z roko v roki, a vsaj v isto smer. Hodimo v to smer. Oblikovala se je delovna skupina, ki trenutno še nima strateškega dokumenta ali programskih smernic, a že to, da se je oblikovala, je korak v dobro smer. Ljubljanski podvoz in umetniška akcija desetih umetnikov je korak v pravo smer, in če s takšnimi akcijami nadaljujemo, bomo v prihodnosti vstopili v dobro zgodbo.
Ob grafit-dogajanju v preteklih mesecih se zagotovo odpira vprašanje grafitov kot alternativne, neodvisne, svobodne umetnosti - kako določene pristope podkrepiti s podporo institucij, brez da bi preveč posegli v samo neodvisnost ustvarjanja? Določene prakse so možne, pravi Cvitko, in k trenutnemu stanju mariborskih grafitarskih diskurzov doda:
Nakazuje se smer, in v pravem trenutku se s pravim sogovornikom stvari hitro poklopijo. Začenja se delovanje v smeri organizacije prvega festivala grafitov, ki bi se zgodil na območju KC Pekarna, in osebno bi si želela, da se vključijo tudi zgodbe neinstitucionalizirane kulture, ki so za družbeni diskurz izredno pomembne. Koliko mi bo to uspelo, še ne morem reči, a, kot rečeno, je že sam pogovor in trenutno dovolj, in potrebujemo zgolj čas, da se lahko razumemo in sodelujemo.
Umetniška rezidenca ob upoštevanju ukrepov je dobra praksa, situaciji navkljub in situaciji kljubujoč. Je akcija doprinesla potrebno svežo reč v tem času v Mariboru? Odgovor je da. Na kakšen način pa se akcija in produkt vključujeta v kontekst Pekarne, razloži Cvitko.
Izpostavila bi še pomembno dimenzijo projekta, to je dimenzija kulturnega turizma. Smo v edinem mariborskem središču alternativne, neodvisne, svobodne kulture. Imamo mladinski hostel, ki ga v bolj običajnih časih obiščejo gostje iz različnih držav. Zdi se mi, da smo s to inštalacijo postavili v Pekarno novo znamenitost, ki Maribor kot tak ter KC Pekarna postavlja v novo perspektivo, kot novo perspektivo postavlja sama umetnina. Izbrali smo dober trenutek, ko v času zaklenjenosti v občine predstavljamo kulturni projekt, ki je ciljni publiki na voljo.
Nova znamenitost Maribora se sliši komercialno, kulturni turizem v času povodca do občinskih meja pa precej manj. V vsakem primeru pa je Maribor bogatejši za intervencijo v javni prostor s konkretnim podpisom Guinnesovega rekorderja. Pravzaprav za prvi del njegovega prvega mariborskega ustvarjanja - umetnino 3D Filipa si lahko ogledate v Pekarni - če se le ob tem ne družite z ostalimi občudovalci.
Foto: MKC Maribor/Igor Unuk
