Frančišek gradi tretji medijski steber

Sveti Frančišek Saleški, patron neodvisnega novinarstva in ustanovitelj saleškega lobija, ki se bori za zakonske pravice medijev s posebnim pomenom v Sloveniji, se je nekega deževnega dne prebudil popolnoma preznojen. Iz sladkega sna ga je kruto predramila misel, da je pozabil na ključen dejavnik za zagotovitev svobodnega, pluralnega in javno dostopnega informiranja v Sloveniji in širom Evrope. Poleg državnih in javnih medijev je sicer ustanovil še privatne in komercialne medije, a s tem ni pokril celotne medijske krajine. »Treba bo vzpostaviti še nekakšno drugačno, tretjo obliko medijev,« si je zamrmral v brado. »Imenoval jo bom tretji medijski sektor, ki ga ne bodo sestavljali niti javni niti zasebni, pač pa skupnostni mediji,« je sklenil. K sodelovanju je povabil vse velike može in žene, ki predstavljajo svetovno in evropsko politično smetano, pozabil pa ni niti na skupnosti, ki jih tretji medijski sektor zadeva - torej na regionalne, lokalne, interesne, generacijske, verske, cehovske, etnične in še kakšne skupnosti. A kaj kmalu so vsi skupaj ugotovili, da so na delovno mizo postavili zelo velik zalogaj in da bo treba tretji medijski sektor vzpostavljati v vsaki državi posebej, kljub temu pa morajo med seboj sodelovati. 

Izjava

Tretji medijski sektor je v javni razpravi zelo neoprijemljiv pojem; njegov pomen se močno razlikuje širom Evrope. Mogoče je ravno to razlog, da je v državah Evropske unije tudi urejen na različne načine. Le redkokje je tretji medijski sektor definiran po črki zakona. Michael Nikolai, predsednik evropske veje Svetovne zveze skupnostnih radijskih medijev, opiše, kako so v Nemčiji vzniknili prvi svobodni skupnostni mediji.

Izjava

Kljub težavam, ki se pojavljajo pri definiranju tretjega medijskega sektorja, so se - kakor se vsakič, ko jih potrebujemo - našli trije svetovni in evropski velemodreci. Staknili so glave in poskušali vse medije, ki gradijo zloglasni tretji medijski steber, postaviti na skupni imenovalec. Na kratko gre za svobodne skupnostne medije, pridevnika, ki jih po navadi krasita, pa sta neprofitni in neodvisni. Pomembno je tudi, da jih sestavljajo člani, ki neki skupnosti pripadajo ji tudi odgovarjajo. Če je to kratka, kakšna je šele dolga definicija? 

Prvi modrec, Svet Evrope, prične nekako takole: »Mediji, ki sestavljajo tretji sektor, so vsebinsko in finančno neodvisni od vlade političnih strank, pa tudi od privatnih ali javnih podjetij in verskih institucij. Na to se nanaša tudi neprofitni ekonomski model, ki označuje skupnostne medije. Kdo bo pa poslušal reklame na svojem radiu?!«

Drugi modrec, Evropski parlament, temu doda svoj pečat: »To, da so neodvisni, pomeni tudi, da delujejo predvsem pri dejavnostih javnega interesa in prispevajo k medkulturnemu dialogu. Kar pa se tiče skupnosti, ki ji medij pripada in iz katere izhaja, mora ta omogočati sodelovanje članov pri ustvarjanju vsebine ter pri delovanju in upravljanju medija. Poleg tega mora lokalno, interesno ali kakšno drugo skupnost, ki ji je namenjen, obveščati o svojem delovanju in odločitvah, jih upravičiti in v primeru morebitnih kršitev prejeti kazen. Pomembna besedna zveza je od spodaj navzgor.«

Modreci, ki se jim je pridružil še UNESCO, so se strinjali, da je sedaj, ko vedo, kaj pomeni tretji medijski sektor, treba ukrepati. Evropski parlament je septembra 2008 sprejel resolucijo o svobodnih in skupnostnih medijih v Evropi. Ministri Sveta Evrope so februarja 2009 podpisali deklaracijo o vlogi skupnostnih medijev pri spodbujanju družbene kohezije in medkulturnega dialoga, UNESCO pa je pripravil priporočila za trajnost skupnostnih medijev in podpirajoči niz politik. Dokumenti vsebujejo podroben opis delovanja tretjega medijskega sektorja in priporočila vodstvom držav, kako naj ga zakonsko urejajo in podpirajo.

Izredna škoda je, da so vse te velike besede svetovnih in evropskih modrecev dosegle le majhen del odgovornih zakonodajalcev in izvrševalcev v nacionalnih državah, pa še ti jih niso razumeli v celoti. Po drugi strani pa so se svobodni in skupnostni mediji povezali v več nacionalnih in mednarodnih zvez, med katerimi izstopata Forum skupnostnih medijev Evrope ali CMFE in Svetovna zveza skupnostnih radijskih medijev, ljubkovalno AMARC. Zvezo odlikuje predvsem Listina evropskih skupnostnih radijskih postaj, ki so jo članski radii - med njimi tudi vaš najljubši, Radio Študent - podpisali leta 1994 v Ljubljani. V listini so se skupnostni radii zavezali k upoštevanju desetih načel, med katerimi so promocija svobodnega pretoka informacij in javnega obveščanja, vzpostavitev pogojev za neformalno izobraževanje, produkcijo in oddajanje ter vključitev članov skupnosti v lastniške in upravne strukture. Člani zveze se morajo zavzemati tudi za vsebinsko in finančno neodvisnost, s tem pa tudi neprofitnost, omogočati morajo dostop do produkcije za narodne ali ostale manjšine in marginalizirane skupine, vsebinsko in upravno morajo zavračati vsakršno obliko diskriminacije, nenazadnje se morajo med sabo povezovati in izmenjevati znanje. Michael Nicolai, predsednik evropske veje AMARC-a, predstavi delovanje zveze. 

Izjava

V Sloveniji je neka vrsta tretjega medijskega sektorja sicer opisana v Zakonu o medijih, a se ta opis ne sklada popolnoma z opisom velikih modrecev. Obstaja namreč pompozno zveneči, a trdo prigarani status lokalnega, regionalnega, študentskega in nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa posebnega pomena, krajše status. Medijski programi si prislužijo častitljivi status, ko opravijo devet mitoloških preizkušenj. 

Poleg objektivnosti in uravnoteženosti, pa kakovosti, izvirnosti in podobnih puhlic se na seznamu pogojev znajdejo tudi pomen medijev za razvoj posameznih geografskih skupnosti ali posebnih vsebin, nepridobitnost ter upoštevanje kulturne in spolne raznolikosti. Seveda slovenski zakonodajalci niso pozabili za raznolikost in pluralnost medijske krajine, h katerima je treba vedno stremeti. Pozabili pa so denimo na neodvisnost medijev, kot narekujejo veliki modreci. 

Ko medijski programi enkrat izpolnijo vsa pričakovanja in pridobijo status, lahko sodelujejo na razpisu za medije, ki ga pripravlja Ministrstvo za kulturo. Ta jim za izvajanje vsebin regionalnega in lokalnega pomena ali delovanje v javnem interesu letno pokrije največ polovico stroškov izvajanja, vendar ne več kot v višini sto tisoč evrov. A zakonodaja je vodoprepustna že pri razpisnih pogojih. Državno financiranje, ki po večini hrani lokalne in regionalne medije, ki delujejo v javnem interesu, kaj hitro zaide v zasebne medijske hiše in konglomerate. Z lastniškim prevzemanjem tako nastanejo monopolne mreže, v katere se steka financiranje tako imenovanega tretjega medijskega sektorja, saj mediji na razpis Ministrstva za kulturo prijavljajo svoje programe s statusom delovanja v javnem interesu - lastništvo tukaj ne igra vloge. V praksi se dogaja, da konglomerati, kot sta Media24, to je medijski imperij Martina Odlazka, ki združuje številne časopise in frekvence Radia Aktual, ter Infonet Lea Oblaka, ki se poleg frekvenc Radia 1 osredotoča na spletne medije, prevzemajo frekvence lokalnih in regionalnih radiev. S tem jih komercializirajo, za obljubljen razpisni denar pa izpolnijo minimalne programske zahteve delovanja v javnem interesu, kar potem velikokrat reproducirajo na različnih radiih. Razpisna sredstva, s katerimi upravlja krovni konglomerat, pa vsak izmed njih prejme posebej. Poleg tega obstajajo statusno lokalni in regionalni mediji, ki sicer niso povezani v mreže, a vsebina njihovega delovanja poraja dvome o delovanju v javnem interesu. Skupnostni, neprofitni in neodvisni mediji imajo torej v boju za svojo finančno neodvisnost konkurenco, ki je v premoči.  

Tretjega medijskega sektorja ne rešuje niti predlog novele zakona o medijih, ki ga je pripravilo trenutno Ministrstvo za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija. Zakon sicer zajema opredelitve pojma »medij javnega interesa« in finančne sheme, namenjene podpori medijem, programom medijske pismenosti in zaščiti pluralnosti medijskega prostora, to je omejevanju koncentracij v medijih. Ureja tudi medije s statusom posebnega pomena, denimo z obveznostmi operaterjev, da razširjajo določene programe, ali z odpravo posameznih programskih omejitev, administrativnih obveznosti in bremen.

Ponovno so zakonopisci pozabili posebej definirati tretji, torej nekomercialni in nedržavni medijski sektor. Nova definicija medijev se ne sklicuje na vrste medijev in tehnologije prenosa, čeprav sta opredelitev javnega interesa in finančna shema posodobljeni. Medije s posebnim pomenom po predlogu ne bo več financiral državni proračun v višini treh odstotkov nabirke RTV-prispevkov, temveč bo enak delež plačal kar RTV sam. Svobodni skupnostni radii so sicer vključeni v pojem delovanja v javnem interesu. Zakon namreč predpostavlja, da taki mediji omogočajo pravico državljanov, narodnih manjšin ter invalidov in drugih ranljivih družbenih skupin do javnega obveščanja in obveščenosti ter podpirajo pluralnost in raznovrstnost medijev. Hkrati morajo mediji, ki delujejo v javnem interesu, prispevati k medijski pismenosti ter k neodvisnosti, etičnosti in verodostojnosti novinarstva. Poleg tega ohranjajo nacionalno in kulturno identiteto ter kulturno in umetniško ustvarjalnost v medijih.

Čeprav so vsi ti elementi javnega interesa zapisani v zakonu, ostaja vprašanje, kako bodo udejanjeni. Po eni strani zato, ker za nekatere elemente pri nas skrbi predvsem RTV, na primer za področje manjšinskih programov. Sprememba zakona bi RTV-ju odvzela del sredstev, kar pomeni, da bi to funkcijo težje opravljal. Hkrati pa drugi mediji, ki že imajo ali ki bi še pridobili različne statuse posebnega pomena, na račun izgube RTV-ja ne bi pridobili ničesar. In prav programi posebnega pomena so v slovenskem kontekstu poleg nekaterih programov RTV-ja tisti, ki naj bi skrbeli za javni interes.

Predlog novele medijskega zakona predvideva vzpostavitev novega statusa nepridobitnih medijev posebnega pomena, ki bi nadomestil status nepridobitnih radijskih in televizijskih programov. Toda pogoji za pridobitev nepridobitnega statusa vključujejo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ali zagotovljeno drugo dolgotrajno sodelovanje z najmanj dvema novinarjema oziroma programskima delavcema - razen če gre za medij, ki je namenjen obveščanju pripadnikov manjšinskih etničnih in narodnih skupnosti. To pa iz nabora neprofitnih medijev povsem izključuje nekatere skupnostne medije, saj si ti pogosto ne morejo privoščiti redno zaposlenih novinarjev. Ministrstvo v obrazložitvi zakona sicer trdi, da je odvzem sredstev RTV-ju smiseln, saj tudi drugi mediji izvajajo informiranje v javnem interesu, podobno kot RTV. To načeloma sicer drži, vendar tega ne počnejo mediji nasploh. Zakon pa bi lahko pomenil prav zmanjšanje sredstev za posamezne medije, ki s programi posebnega pomena skrbijo za javni interes, saj bi se ista količina denarja razdelila med večje število medijev: poleg radijskih in televizijskih programov bi za sredstva kandidirali še tiskani in spletni mediji.

Od medijev, ki prejmejo nepridobitni status, se niti ne zahteva, da z notranjimi akti omogočajo participacijo zaposlenih, drugih sodelavcev in članov uredništva pri imenovanju vodilnih funkcij ter oblikovanju programske sheme. Ali da je medij s statusom pri oblikovanju programske politike neodvisen od vlade, komercialnih in verskih inštitucij ter političnih strank ter da zagotavlja transparentnost lastništva in virov financiranja medija. Umanjka tudi odgovornost do skupnosti, pod katero spadajo denimo neformalna izobraževanja in medijsko opismenjevanje na področju medijskih poklicev. Predlog od medijev ne zahteva niti tega, da podpirajo pravice manjšin in marginaliziranih skupin ter ščitijo kulturno in jezikovno različnost.

Izjava

Statusi posebnega pomena v slovenski zakonodaji pomenijo nekakšen zasilni izhod iz protislovij, v katere pri obveščanju javnosti zapadajo tako mediji v lasti države kakor komercialni mediji v zasebni lasti. Oboji lahko namreč za javni interes skrbijo samo do določene mere - mediji v lasti države so sicer manj odvisni od pritiska trga, a zato vanje lažje posega vlada. Komercialni mediji naj bi bili bolj neodvisni od vsakokratnih oblasti, a njihovo zmožnost avtonomnega novinarskega služenja javnemu interesu omejuje komercialni interes. Programi posebnega pomena so posebnega pomena prav zato, ker za vsebine, ki jih zagotavljajo, veliki univerzalizator, to je trg, sam po sebi ne skrbi, pojasni Brigitte Jallov, predsednica Foruma skupnostnih medijev Evrope.

Izjava

Kot pojasnjuje tudi Nicolas Horber s francoskega Radia Campus, obstaja velika razlika med občinstvom kot številko in dejanskim poslušalstvom kot ljudmi.

Izjava

Skupnostni mediji so poleg tega, da svojega občinstva ne dojemajo kot trg - to je namreč problem komercialnih medijev - za razliko od velikih javnih medijev, kot je pri nas RTV, veliko prilagodljivejši. Brigitte Jallov tu podaja primer skupnostnega medija iz Luksemburga.

Izjava

Ureditev, kakršno poznamo pri nas, ni edina možna, zaradi vseh opisanih razlogov pa tudi ne najboljša. Zato kot možne drugačne ureditve medijev, ki skrbijo za javni interes - torej nekomercialnih ali skupnostnih medijev, kakor koli jih že hočemo imenovati - na tem mestu preučujemo primere Francije, Nemčije in Avstrije. V teh državah so skupnostni mediji večinoma radii, nekaj pa je tudi televizij. V principih svojega delovanja izhajajo iz AMARC-ove listine oziroma podobnih nacionalnih listin. Povsod je oglaševanje v teh medijih prepovedano oziroma strogo omejeno. Skupnostne medije povsod tvori skupnost sama - imajo le nekaj zaposlenih, ki skrbijo za vsakdanjo operativnost medija. Vsebine ustvarjajo prostovoljci, specializirani za svoja področja, ki prihajajo iz najrazličnejših skupnosti, večinoma tistih z roba družbe.

v Avstriji imajo v osnovi dualni sistem medijev, razdeljen na privatni in javni sektor, znotraj privatnega sektorja pa poznajo posebno kategorijo nekomercialnih medijev. Ureditev opiše Otto Tremetzberger, direktor Svobodnega radia Freistadt s severa Avstrije.

Izjava

V nekomercialnih, tako imenovanih svobodnih medijih je oglaševanje prepovedano. Veliko večino sredstev zanje zagotavlja država.

Izjava

Tak sistem je plod tradicije piratskih radiev in dolgoletnih pogajanj z oblastmi.

Izjava

Pomembno je, da zaradi urejenega državnega financiranja svobodnih radiev in televizij nikakor ne trpi medijski trg. Konkurenca, ki jo slovenska zakonodaja na področju medijev pogosto zamenjuje s pluralnostjo, ni prizadeta. Komercialni mediji niso v nič slabšem položaju, kot bi bili sicer, ampak celo v boljšem.

Izjava

Podobno ureditev kakor v Avstriji imajo tudi v Nemčiji, a se ta razlikuje med posameznimi deželami. Krovno ureditev predstavi Michael Nicolai, ki ima izkušnje z delom na svobodnem Radiu Corax iz mesta Halle.

Izjava

Primer učinkovitega modela je dežela Saška-Anhalt.

Izjava

Bolj problematično je stanje svobodnih medijev na Bavarskem.

Izjava

V Nemčiji se skupnostni mediji že ukvarjajo z dilemo neodvisnosti skupnostnih medijev od oblasti v primeru, da država zagotavlja prevelik del njihovih sredstev

Izjava

Francoski skupnostni mediji izhajajo iz tradicije piratskih radiev. Boj za neodvisen, tretji medijski sektor opiše Nicolas Horber z Radia Campus.

Izjava

Iz tega je na zakonodajni ravni nastalo več kategorij medijev.

Izjava

Mediji, registrirani kot asociacije oziroma društva, so večinoma financirani iz državnega sklada.

Izjava

Pogoji za kandidiranje za državna sredstva so striktno vezani na produkcijo vsebin, ki jih medijski trg ne zagotavlja.

Izjava

Še pomembnejša je ločitev skupnostnih, majhnih in lokalnih medijev od večjih komercialnih lastnikov, kar v slovenskem prostoru ni zagotovljeno. V Franciji morajo imeti društvo v rokah prostovoljci. Pogosto so tako društva organizirana na demokratičen način, pri čemer prostovoljci tvorijo svet društva, ki sprejema odločitve in voli tistih nekaj operativcev, ki skrbijo za vsakdanje poslovanje medija.

Izjava

Salezijanec, ki sliši na ime Frančišek, tudi danes ne bo zaspal pomirjen. Takšna je pač usoda vseh, ki se zavzemajo za pluralno in svobodno medijsko obveščanje javnosti. Lastništvo informacijske distribucije se rado podreja drugačnim vrednotam - to je interesom politike in kapitala. A Frančišek ni postal svetnik zaradi obupavanja ob preveliki količini dela. Ne, patron svobodnega novinarstva bo še močneje zagrabil svojo knjigo in pisalno pero, si nadel trnovo krono in z gorečim srcem zaprosil pri svojem stvarniku - to je Ministrstvo za kulturo - da ob pripravi novele zakona po zaključeni javni debati ne pozabi na tretji medijski sektor svobodnih in skupnostnih medijev.

Tokratni prispevek iz iniciative za tretji medijski sektor prihaja z Radia Študent v Ljubljani. Zanj sta ga pripravila Jaka Virant in Martin Mittendorfer.
V uredništvu MARŠ priporočamo v branje tudi Kruha in iger, komentar zakonodajnih sprememb, ki ga je pripravila Lane Novak.

Facebook Twitter Deli
0 comments