Filmski (pet)ek: Zakonska zgodba (2019)

Moški glas poetično našteva čudovite lastnosti svoje življenjske sopotnice Nicole (Scarlett Johansson) – lastnosti, zaradi katerih jo ljubi. Seznamu na trenutke komaj zaznavnih potez – od nežnih obraznih ekspresij, njenih gibov ob hoji in njenih interakcij z ljudmi okrog nje, do tikov in napak, ki jih lahko opazi in ljubi zgolj ljubljena (in ljubeča) oseba – sledimo sliko po sliko. Nato začne s svojim toplim, rahlo melanholičnim glasom o Charlieju (Adam Driver) govoriti Nicole. Opisuje njegovo nenavadno, na nenavaden način ljubeznivo prezenco, njegovo odkrito izražanje čustev, njegovo navezanost na sodelavce in družino. Ko Nicole zaključi z branjem, nam postane jasno, da se branje dogaja v sklopu ločitvenega mediiranja, in da so vse nežne in senzibilne besede, ki smo jih slišali v uvodnih minutah Zakonske zgodbe režiserja Noaha Baumbacha, besede, za katere Nicole in Charlie nimata več moči, da bi si jih povedala.

Charlie je uspešen avantgardni gledališki režiser z Vzhodne obale (East Coast), ki je ravno dobil priložnost svojo najnovejšo dramo postaviti na broadwayski oder. Nicole, rojena na Zahodni obali (West Coast), je igralka, ki je zaradi svojega moža svoje delo in kariero preselila iz Los Angelesa v New York. Razvoj karier ene in drugega, ter različnost priložnosti, ki jih ponujata filmska in gledališka kariera, sta razlog za začetek razhajanja partnerskega dvojca. Želita si le mirne in harmonične ločitve, po kateri bi lahko v miru nadaljevala karierni poti, ločitve, ki ne bi vznemirila njunega sina, osnovnošolca Henryja (Azhy Robertson). Bolj kot se oddaljujeta druga od drugega, več mediatorjev se vpleta v proces ločitve, vsak trenutek procesa pa postaja vedno bolj zapleten.

Zapletenost resničnih življenj

Film Hobotnica in kit (The Squid and the Whale) je pred štirinajstimi leti proslavil Noaha Baumbacha. Po šestih celovečercih je Zakonska zgodba vrnitev k izvornemu pripovedovalskemu slogu in hkrati mojstrsko režiran izdelek, ki newyorčana dviga na povsem nov nivo kritiškega razumevanja in vrednotenja. To, kar se je v skoraj desetletju in pol spremenilo, je pravzaprav perspektiva, s katere opazujemo ločitev (od otrokovega dojemanja ločitve njegovih staršev do odraslih oseb v takisti situaciji), pa tudi realizem in nivo dramatičnosti prikazovanja vsakodnevne, življenjske zgodbe. Da vračanje k ustvarjalnemu izhodišču niti ni bilo namerno potrdi tudi Baumbach sam, z iskrenim zavedanjem in potrjevanjem, da Zgodba inspiracijo črpa iz njegovega osebnega življenja. Dotično, triletnega proceduralnega, peklenskega postopka ločitve od njegove (bivše) žene Jennifer Jason Leigh.

Dve mesti, dve karieri, dve ljubezni

Zagotovo je prva in najbolj očitna stvar, ki jo zaznamo v filmu, Baumbachova delitev New Yorka in Los Angelesa na mesti, kamor Charlie in Nicole spadata. Delitev je uspešna in zaznavna prek različnih izborov barv, umeščanja likov in režiranja dominantnosti v njunem odnosu, ki je na strani ene ali drugega, odvisno od okolja, v katerem se nahajata. Vzhodna in zahodna obala nas tako približata likoma in njunim značilnostim, ki ju protagonizirajo ali postavijo v nasprotno vlogo. A vseeno režiser razliko med dvema okoljema veliko pogosteje uporabi v namen ustvarjanja komičnega momenta v trenutkih zahtevne, realistične drame, ob tem pa konflikt karakterjev pušča v sferi dialoga in pozorno izbranih situacij, v katere jih postavlja.

Vsako srečanje Charlieja in Nicole prinese novo soočanje z resnico – nihče od njiju ni antagonist, druga drugega ranita zgolj z nasprotnimi si željami. Baumbach v svojem filmu predstavlja briljanten dialog, skozi katerega problemi nikoli ne eskalirajo povsem, temveč postopoma rastejo in ostajajo aklimatizirani v vzdušje, s tem pa počasi v spor privlečejo tudi okolja protagonistov (Charliejeva gledališka ekipa začenja čutiti posledicce dogajanja, prav tako Nicolina družina).

So časi Woodyja Allena minili?

V svojem prejšnjem delu, Zgodbe družine Meyerowitz (nove in izbrane) (v originalu The Meyerowitz Stories (New and Selected)) je Baumbach pokazal, kako primerno zajeti izkušnjo vsakdanje komunikacije (z mnoštvom zvokov iz ozadja pogovora, nedolžnimi in ne-tako-pogostimi vpletanji drugih likov, paralelnimi dialogi), mestoma pa v Zgodbi nezavedno uporablja obliko posnemanja, ki gledalcu ponuja še globlji vpogled in čustveno vpletenost v zgodbo.

Baumbacha filmska publika že nekaj časa smatra za naslednika Woodyja Allena, a z Zgodbo je režiser dokazal, da poseduje mnogo več kot zgolj nasledstvo. Zakonska zgodba je preprosta drama, ki ponuja resnična čustva in izkustva ločitve, zahvaljujoč vrhunski igri in uspešni režiji nedvomno izjemno talentiranega režiserja. Film, narejen za Netflixovo platformo, je eden boljših filmskih izdelkov leta 2019.

 

Zakonska zgodba / Marriage Story

Režija: Noah Baumach I Scenarij: Noah Baumach I Fotografija: Robbie Ryan I Glasba: Randy Newman I Produkcija: Noah Baumbach, Leslie Converse, David Heyman, Marshall Johnson, Tracey Landon, Craig Shilowich I Igrajo: Scarlett Johansson, Adam Driver, Merritt Wever, Laura Dern, Ray Liotta

Naslovna fotografija: VIFF

Prispevek je bil prvotno objavljen na strani Arman Fatić - Journeys.
Prevod: Jan Podbrežnik

Facebook Twitter Deli