Sedemnajstletno dekle s kitaro v roki stopi na oder šova talentov srednje šole v Pensilvaniji. Med njeno folk priredbo pesmi “He’s Got The Power” nekdo iz občinstva zavpije: “Kurba!”. Dekle se za trenutek ustavi, zbere, nato hitro zaključi svoj nastop. To so otvoritvene minute filma Nikoli redko včasih vedno, najnovejšega celovečerca Elize Hittman.
Talentirana novinka Sidney Flanigan igra glavno vlogo dekleta Autumn, ki ne izstopa. Ima na videz običajno družino z vsakodnevnimi težavami, obiskuje običajno ameriško srednjo šolo, v prostem času dela kot blagajničarka v lokalnem supermarketu malega mesteca v Pensilvaniji. Pa vendar za njeno izbiro pesmi stoji nekaj temačnejšega; verza "He makes me do things I don't want to do... and even though I want to break away, I can't" (v prevodu "Sili me v reči, ki jih ne želim početi, in čeprav želim zbežati, ne morem") namigujeta na njeno ozadje, prav tako lahkotno zlobni vzklik iz občinstva.
Autumn je noseča, in ker ji malomeščanska skupnost v težki situaciji ne nudi opore, vzame stvari v svoje roke. Poskuša ubežati stigmi in govoricam, prestane prvi nosečniški pregled, sprejme odločitev, da otroka ne bo imela. V New York se, z upanjem na uspešno dogovarjanje in izvedbo splava, odpravi s sestrično Skylar, ki jo igra še en svež obraz, Talia Ryder.
Hittman se v Nikoli redko včasih vedno posveti prikazovanju resničnih bojev, nesmislov in paradoksov znotraj ameriškega zdravstvenega sistema, pa tudi znotraj ameriške družbe nasploh. Film si vzame čas, da Autumn popelje skozi birokratsko kalvarijo, s katero se noseče najstnice srečujejo na vsakem koraku. Prikaz le-te prične pri klinikah, ki jih vodi cerkvena dobrodelna organizacija – režiserka kot dejstvo predoči odsotnost znanja ali opreme za opravljanje dela, ki ga ''pro-liferji'' ceneno propagirajo - konča pa s prezentiranjem zapletene papirologije, ki diktira proceduralni tempo profesionalnih klinik.
Okrog osrednje zgodbe ni pretiranih ali nepotrebno dramatičnih stranskih zapletov. Enostavna narativna struktura zgodbe o potovanju dveh najstnic deluje dovršeno preprosto s tem, kar je. Čeprav je precej pozornosti posvečeno zdravstvenemu sistemu, se Hittman dovolj posveti tudi prikazu ameriškega vsakdana, polnega mizogine in patriarhalne mentalitete, ki spolne zlorabe preprosto spregleda. Prav tako se pot Autumn in Skylar dovolj zapleta, da ostane zanimiva. Zapleti so v večini kanalizirani skozi naključnega neznanca, ki ga igra Théodore Pellerin.
Najpomenljivejši trenutek filma je prizor psihološkega svetovanja Autumn, natančneje njenega podajanja odgovorov na vprašalnik s štirimi možnimi odgovori, ki sestavljajo naslov filma. Takrat se ves razvoj in vso raziskovanje različnih tematik tekom filma združi v kulminaciji, ki malokoga pusti indiferentnega.
Direktorica fotografije Hélène Louvart, ki je s Hittman sodelovala že pri njenem zadnjem celovečercu Beach Rats, dogajanju na platnu nadene svetlo, bledo-kremno, elegantno teksturo. K vzdušju posebej pripomoreta tudi 35mm format in snemanje s kamero iz roke, ki napete trenutke v filmu poudari, a ob tem ne popači situacij ali likov ter njihovih odzivov.
Nikoli redko včasih vedno je 95-minutna drama, ki se težke tematike loti suvereno, a teže ne prenese na občinstvo. Film v opolnomočujoči zgodbi korektno in zelo objektivno obravnava pomemben, stigmatiziran aspekt sodobne ameriške družbe. Še enkrat več, več kot uspešno in navdušujoče delo neverjetne Elize Hittman.
Foto: Berlinale
Recenzija je bila izvorno objavljena na portalu duart.hr.
Prevod: Jan Podbrežnik.
