Ko nabijam kakšno staro igrico se neredko sprašujem, če mi je tako pri srcu le zaradi nostalgije. Opustošeni petdesetletnik, ki se mu na razbrazdano lice prikrade blagi nasmešek, ko se spomni sijaja svojih mladih dni, pa ti štosi. Ampak iskreno se mi zdi, da je na starih igrah nekaj več, kot le nostalgični spomin. Morda so bili avtorji prisiljeni poiskati izvirnost v rigidnih okvirjih računalnikov z le nekaj kilobajti spomina. Morda je bilo založništvo manj korporativno in je ustvarjalcem puščalo več svobode, da so izkazali svojo vizijo. Konec koncev so mnoge neodvisne igre še danes neprimerno bolj zabavne, inovativne in enostavno igralne od njihovih zloščenih, z milijonskimi badžeti podprtih korporativnih vrstnic. Morda bo na ta vprašanja dal odgovor čas, jaz ga danes še nimam. Lahko pa se namuznem ob spominu na stotine in stotine ur, ki sem jih preždel v soju monokromatskega monitorja, na katerem sem podiral vrstice iz opek, sestavljenih iz štirih kvadratkov.
Ob igranju Tetrisa, te skrajno preproste, skoraj štirideset let stare igre, se pojavlja kopica vprašanj. Kako je lahko uspela, če so njeni grafični elementi več ali manj le osnovni matematični liki? Že tedaj smo namreč lahko nabijali igre, kakršne so Ninja Gaiden, Ghouls 'n Ghosts, Altered Beast ali Super Mario Bros 2, ki so se ponašale z mnogo lepšo podobo? Verjetno je enostavno nekaj prvinskega v krotenju kaotičnih kock, ki padajo z vrha zaslona. Endorfini špricajo, ko se podre tista natančno zasnovana vrzel, ki potrebuje le težko pričakovani podolgovati lik. Morda je nekaj seksualnega v polnjenju špranj s podolgovatimi objekti, kaj jaz vem. Celo neizbežen konec v poplavi naglo padajočih opek je nekako katarzičen. Je to bila metafora za padec sovjetskega bloka? Morda kar za neizbežno entropijo, smrt vesolja, vse to? Ali pa je bila le enostavna, zasvojljiva mehanika? Le-ta je ob brezkompromisni težavnosti in hormonih sreče iz igre naredila legendo. Tetris je pobeg, sprostitev, ritual. Je meditacija, zen-kotiček, v katerega se umaknejo utrujeni možgani.
Poleg tega je ta sovjetska igra še danes druga najbolj priljubljena igričarska franšiza na svetu, saj jo prekaša le Mario. Tetris je nesporen kulturni fenomen, ki se je globoko zažrl v našo vsakdanjost. Nedavno so posneli še en igrani film o njem, tokrat o sovjetskih birokratskih kolobocijah, ki so spremljale njegov prihod na zahodni trg. O igri se je govorilo v Simpsonih, Big Bang Theoryju, Family Guyu in v Futurami. Partije tetrisa so igrali s pomočjo sobnih luči na stolpnicah velemest. Igrino glasbo, ki sicer temelji na ruski ljudski viži, so uprizorili londonski filharmoniki, v eurodance inačici je pod taktirko Andrewa Lloyda Webra osvojila britanske lestvice, nemški anarhisti pa so jo uporabili za psihološko vojskovanje. Ko so želeli lastniki svoj premogovnik razširiti v enega zadnjih pragozdov v bližini Kolna, so ta gozd zasedli aktivisti. Ko so jih policisti poskusili izvleči iz drevesnih hišk in podzemnih rovov, pa so jim ves čas predvajali tehno remixe glasbe iz Tetrisa. Fight the power, one brick at a time!
