Armanova lista: Trije najzanimivejši filmi Berlinala 2020

Opozorilo dežurnega filmskega kritika: “To niso nujno najboljši filmi festivala, pa tudi ne filmi, ki so v strogi konkurenci favorizirani za zlatega medveda. To so trije najzanimivejši filmi, ki jih bo publika po festivalih in kinoprogramih filmofilsko lovila.”

 

3. Siberia (Sibirija)

Mojstrski um filmskega ustvarjalca Abela Ferrare se je z najnovejšim celovečercem potopil globoko v morje psihe in zavesti. Z združevanjem glavnih idej tako freudijanske kot jungovske psihoanalize Ferrara občinstvo popelje v delirij močno senzorične izkušnje, ki v svojih 92 minutah upravičeno zahteva pozornost in potrpežljivost.

Sibirijo odpre glas Willema Dafoea, v vlogi ostarelega Clinta, ki prek otvoritvenega zapisa pripoveduje o spominu iz otroštva, ali pa morda o sanjah - sproščujoč ribiški konec tedna z očetom, z zadovoljivim dnevnim ulovom. Ko Clint konča svojo zgodbo, ga spoznamo kot pripadnika majhne skupnosti ruske snežnoledene puščave. Vidimo ga, kako streže pijače redkim obiskovalcem njegove vasice - do dne, ko ga rusko dekle Cristina Chiriac s svojo babuško obišče s čudovito novico. Dekle je noseče, Clint je bodoči očka, in vse se zdi v najlepšem redu, dokler veselo pričakovanje ne začne prehajati v morbidno, kaotično vročičnost.

Ferrara močan religiozen simbolizem skozi film poveže z deli in delčki Jungove Rdeče knjige ter Freudovega Primera malega Hansa. V začetku Clintovega samo-odkrivanja nam režiser predstavi jamo, v kateri se pojavi prva protagonistova ovira - njegova Senca, kakopak. V nadaljevanju popotovanja se v zgodbo vključi mag/filozof/prerok, ki ga igra Simon McBurney, Senca prične prevzemati karakteristike protagonistovega očeta, jama pa se začne spreminjati ….

Ko prepričljivemu poetičnemu/psihoanalitičnemu narativu dodamo še igro Willema Defoea, energično, kot smo je vajeni, ter osupljivo vizualno identiteto globoko rdeče in ciano-zelene pokrajine, skupaj z elegantno kinematografijo Stefana Falivene, Sibirija postaja eden najbolj priljubljenih filmov arthouse cinefilov za leto 2020.

 

2. Never rarely sometimes always (Nikoli redko včasih vedno)

Sedemnajstletno dekle s kitaro v roki stopi na oder šova talentov srednje šole v Pensilvaniji. Med njeno folk priredbo pesmi “He’s Got The Power” nekdo iz občinstva zavpije: “Kurba!”. Dekle se za trenutek ustavi, zbere, nato hitro zaključi svoj nastop. To so otvoritvene minute filma Nikoli redko včasih vedno, najnovejšega celovečerca Elize Hittman.

Talentirana novinka Sidney Flanigan igra glavno vlogo dekleta Autumn, ki ne izstopa. Ima na videz običajno družino z vsakodnevnimi težavami, obiskuje običajno ameriško srednjo šolo, v prostem času dela kot blagajničarka v lokalnem supermarketu malega mesteca v Pensilvaniji. Pa vendar za njeno izbiro pesmi stoji nekaj temačnejšega; verza "He makes me do things I don't want to do... and even though I want to break away, I can't" (v prevodu "Sili me v reči, ki jih ne želim početi, in čeprav želim zbežati, ne morem") namigujeta na njeno ozadje, prav tako lahkotno zlobni vzklik iz občinstva.

Autumn je noseča, in ker ji malomeščanska skupnost v težki situaciji ne nudi opore, vzame stvari v svoje roke. Poskuša ubežati stigmi in govoricam, prestane prvi nosečniški pregled, sprejme odločitev, da otroka ne bo imela. V New York se, z upanjem na uspešno dogovarjanje in izvedbo splava, odpravi s sestrično Skylar, ki jo igra še en svež obraz, Talia Ryder.

Nikoli redko včasih vedno je 95-minutna drama, ki se težke tematike loti suvereno, a teže ne prenese na občinstvo. Film v opolnomočujoči zgodbi korektno in zelo objektivno obravnava pomemben, stigmatiziran aspekt sodobne ameriške družbe. Še enkrat več, več kot uspešno in navdušujoče delo neverjetne Elize Hittman.

 

1. Berlin Alexanderplatz

Rdeči sij se vije čez turbulentno morsko gladino, v to atmosfero pa se dva glasova poskušata kriče sporazumevati. Burham Qurbani s tem prizorom otvori mafijsko epiko svojega novega filma, Berlin Alexanderplatz. Izjemno prepričljiva priredba istoimenskega romana Afreda Döblina iz leta 1929 v današnji čas postavi večno notranjemoralno borbo posameznika, ki išče nekaj več kot zgolj kosa kruha z maslom in strehe nad glavo.

Le eden izmed glasov iz otvoritvene scene preživi nevihto. Ime mu je Francis. Rešen iz vode, hkrati pa težkega življenja v daljni deželi, iz katere je pobegnil, obljubi sebi in Bogu, da bo od tega trenutka dalje delal samo dobro. Kmalu prebežnik iz Gvineje Bissau ugotovi, da je temu precej težje slediti, kot si je sprva predstavljal.

Qurbaniju je kot režiserju uspelo ustvariti triurni film, ki na nobeni točki ne postane počasen ali razvlečen. Vsak trenutek se zdi nujen in ključen, in vsak detajl je dodelan do potankosti - tako v ravnotežje postavi akcijo, čustva in travme, zgodba pa je točno takšna, kot mora biti.

Zagotovo bi bilo nepošteno trditi, da je uspeh filma pripisati zgolj močni romaneskni podlagi, še bolj nepravično pa bi bilo film primerjati z Berlin Alexanderplatz, serijo Rainerja Wernerja Fassbinderja iz osemdesetih prejšnjega stoletja. S svetlo barvno paleto, ostrim tempom, izbiro narativa in prilagajanju zgodbe na leto 2020 je Qurbanijev izdelek pristna filmska izkušnja, v kateri lahko uživata tako cineast/cinefil, kot tudi širše občinstvo.

 

Berlinalu je prisostvoval Arman.

Foto: Duart

Facebook Twitter Deli