Kemični napad v Siriji in obrat ameriške zunanje politike

V sredo je na predlog Francije, Velike Britanije in Združenih držav Amerike (ZDA) Varnostni svet (VS) Organizacije združenih narodov (OZN) začel razpravo o resoluciji, ki bi naj poiskala in obsodila odgovorne za torkov kemični napad v sirijskem mestu Kan Šejkun v pokrajini Idlib. Zaradi zastrupitve s strupenim plinom je po različnih poročanjih umrlo že od 50 do 70 ljudi. Med žrtvami so bili tudi otroci.

Vse bolj jasno postaja, da celoten incident in žrtve napada postajajo orodje za obračunavanje med državami, vpletenimi v Sirijski konflikt. Večina prej omenjenih »Zahodnih držav« je že pred zasedanjem Varnostnega sveta OZN za kemični napad obsodila režim Sirijskega predsednika Bašarja al Asada. Trenutna odposlanka ZDA v OZN Nikki Haley je dejala, da »kemični napad kaže vse znake vpletenosti Damaska«. Dodala je, da »bodo države prisiljene ukrepati posamično, v primeru da ne bo kolektivnega ukrepanja«. Kakšno bo to ukrepanje ni izrazila, vsekakor pa njene besede obujajo grenke Libijske spomine. Kolektivno ukrepanje je blokirala Rusija, ki je resoluciji nasprotovala. Rusija zagovarja stališče, da je resolucija neuravnotežena, da je osnutek bil spisan v naglici in da države predlagateljice prehitro skačejo k zaključkom. Potrebno bi bilo preiskati tudi območja, ki jih zasedajo uporniki, še dodajajo Rusi.

Vse obtožbe, ki bremenijo Bašarja al Asada, trenutno slonijo na pričevanjih Sirijskega observatorija za človekove pravice, lociranega v Londonu. Tega je – tako kot je to v navadi – nekritično povzela večina večjih Zahodnih medijev (tudi slovenskih), politikov in drugih lokalnih inženirjev javnega mnenja. Da bi se ti inženirji javnega mnenja spraševali o virih financiranja in o vodstvu tega observatorija, je najbrž iluzorno in preveč zahtevno početje.

Pretežek trening za možgane je najbrž tudi dejstvo, da so sirijski uporniki za boj proti Asadovemu režimu že uporabljali kemično orožje, o čemer je novembra 2015 pisal celo Reuters. Tudi Glavna tožilka na mednarodnem sodišču za vojne zločine Carla Del Ponte je leta 2013 izjavila, da obstaja velika verjetnost, da so uporniki uporabili kemično orožje. Pomembno je omeniti tudi to, da je skupna misija OZN in Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW) junija leta 2014 zaključila svojo misijo in naznanila, da so Sirijske zaloge s kemičnim orožjem prazne. Od kod potem režimu kemično orožje?

O tem, kdo je v torek uporabil kemično orožje, je seveda preuranjeno sklepati, toda ta žalosten incident lahko služi kot prikaz zanimivega obrata v stališčih zunanje politike ZDA. Že omenjena ambasadorka Nikki Haley, ki sirijskega predsednika zdaj krivi za kemični napad in kliče po intervenciji v Siriji, je še pred nekaj dnevi zastopala povsem drugačno stališče. Še teden nazaj je bila mnenja, da prioriteta ZDA ni več odstranitev predsednika Bašarja Al-Asada, temveč Islamska država. Podobnega mnenja je bil Trumpov državni sekretar Rex Tillerson. Ta je na obisku v Ankari izjavil, da bo o usodi Bašarja Al-Asada odločalo Sirijsko ljudstvo. Mnenje Tillersona in ambasadorke Haley je dan kasneje potrdil tudi predstavnik Bele hiše za odnose z javnostmi Sean Spicer.

Le nekaj dni po izjavah Tillersona in Haleyeve se je zgodil incident s kemičnim orožjem, za katerega je bil brez resnih dokazov obtožen Sirijski predsednik. Ob tem se je smiselno vprašati zakaj bi Bašar Al-Asad ravno v trenutku, ko se je zdelo, da dobiva podporo tudi s strani »Zahoda«, vse uničil z eno neumno potezo? Razumi kdor more.

Mogoče pa nam lahko več povedo Trumpove zadnje kadrovske poteze, ki bi jih lahko brali vzporedno z nevarnim obratom ameriške zunanje politike. Donald Trump je v sredo iz mesta Sveta za nacionalno varnost (NSC) odstavil svojega Glavnega stratega Steva Bannona. Mesto Glavnega stratega, ki velja za eno najbližjih predsedniku, je Trump za Bannona ustvaril na novo. Trump je še bolj presenetil s potezo, ko je Bannona postavil v sam vrh Washingtona, tj. v Svet za nacionalno varnost. Ta je bil dotlej rezerviran za najbolj pomembne etablirane predstavnike, ki predsedniku svetujejo in asistirajo pri najbolj pomembnih temah vezanih na nacionalno varnost in zunanjo politiko.

Po poročanju agencije Reuters, ki navaja demokrata Adama Schiffa, naj bi Bannon prišel v konflikt s Trumpovim Svetovalcem za nacionalno varnost, generalom H.R. McMasterjem. Spomnimo, da je general nadomestil do Rusije precej "blagega" generala Michaela T. Flynna. Po mnenju demokrata Schiffa je odstavitev Bannona pozitivna, saj bo McMaster zdaj užival večjo vlogo v Svetu, ki je zaradi Bannona bil preveč politiziran.

Zakaj sta ta dva gospoda prišla v konflikt? Dovolj bo, če upoštevamo McMasterjev agresiven vojaški nazor in Bannonov izolacionizem in pacifizem, ki sta bila glavni sestavini Trumpove retorike v volilni kampanji. Sedaj z večjo vlogo McMasterja ta retorika očitno dobiva drugo obliko. Spomnimo, da je tudi Trump le nekaj trenutkov nazaj za kemični napad obtožil Asadov režim in potrdil, da se je njegov odnos do Asada spremenil.

Kaj bo prinesla večja vloga McMasterja in obrat ameriške zunanje politike bo pokazal čas. Naša Radiotelevizija je mnenja, da medtem ko Steve Bannon velja za desničarskega skrajneža, general McMaster predstavlja zmernega zagovornika tradicionalnih republikanskih izhodišč v zunanji in varnostni politiki. Ni se nam torej potrebno ničesar bati, razen morda prej omenjenega »tradicionalnega«.

Foto: Reuters, Kevin Lamarque

Facebook Twitter Deli