Goranu Vojnovi?u, ra?iserju, scenaristu in pisatelju je z njegovim knji?nim prvencem ?efurji raus! uspelo dodobra pretresti slovensko dru?beno, predvsem pa literarno sceno, saj z ostrim jezikom in tematizacijo narodnomanj?injskih problemov orje ledino in razbija tabuje v slovenski knji?evnosti. Tudi njegovo drugo delo, Jugoslavija, moja de?ela, ni ostalo neopa?eno. Obe deli sta po?eli val negativnih komantarjev in opazk, med katerimi morda najbolj izstopa kazenska ovadba generalnega direktorja policije, Matja?a ?inkovca, proti literarnemu junaku dela ?efurji raus!, Marku s Fu?in.Vojnovi? se je moral tako na sodi??u zagovarjati zaradi misli fiktivne osebe, upodobljene v romanu. Sicer pa Vonjovi? z nasmehom pove, da ga negativni odzivi ne pretresejo toliko, bolj se veseli podpore in sprejemanja druga?nosti, predvsem pa se vedno znova ?udi nad dejstvom, da se znamo slovenci, kljub svoji stereotipni zaprtosti in vzvi?enosti, vedno znova dobro nasmejati in po?aliti na svoj ra?un.
Vojnovi?, pisatelj ostrega jezika in ?e ostrej?ih misli, se je Mariboru predstavil v?eraj, 16. aprila, v Rotov?u, kjer je v sklopu festivala Dnevi knjige, predstavil svoje delo in razmi?ljanje o tematizaciji tabujev v literaturi. Pogovor je vodila Darka Tancer-Kajnih, urednica revije Otrok in knjiga, ki je v svoji pretirani zavzetosti, da bi Vojnovi?a in njegovi deli, na humoren na?in pribli?ala publiki, ve?krat spodletela in dosegla ravno nasprotni u?inek. Morda je v?asih bolje, da se avtor in knjiga predstavita sama in govorita zase. Pa tudi, da Vojnovi?eva mati ni hrvatica smo menda vedeli vsi, razen cenjene voditeljice.
Nazaj k tabujem! Vojnovi?evo najbolj udarno delo, ?efurji raus!, je v slovenske prostoru dobesedno pometlo z dotedanjim dojemanjem izraza ?efur. Namesto ?aljivke, je izraz ?efur, tudi pri »avtohtonih Slovencih« vsaj deloma postal sopomenka za zanimivo subkulturo v dr?avi. Kot pove Vojnovi?: prej, ko bomo sprejeli, da ?efurji niso samo roparji menjalnic, ampak popolnoma obi?ajni ljudje, z obi?ajnimi te?avami, slu?bami in ?ivljenji, la?je nam bo. Marginalizacija in stereotipizacija skupine ljudi, zaradi njihovega izvora, je v 21. stoletju namre? nesprejemljiva, a v sloveniji ?e kako prisotna. Koga lahko za to krivimo? Tega ne ve nih?e, morda je za to kriva zaprtost slovencev, ali pa nepripravljenost priseljencev na asimilacijo v dru?bo. Kot je zapisal Vojnovi? v svojem delu: »?efurji se na Fu?inama niso preve? asimilirali. Ne jebejo oni to asimilacijo sploh. Toliko je enih ?efurjev tukaj, ki sploh ne znajo slovensko. Znajo re? 'nasvidanje' pa '?ivjo' pa 'malo to?eno' pa 'ene cigarete' pa 'prosam' pa 'hvala' pa 'trgovina' pa ?e tri besede pa ni? drugega.«
Tabujev pa Vojnovi? ni podiral samo z izbiro tematike svojih del, temve? tudi z jezikom, ki ga uporablja pri svojem pisanju. To je tako imenovana ?efur??ina, jezik ju?nja?kih priseljencev, za katerega avtor pravi, da bi moral biti priznan kot uradni sociolekt slovenskega jezika. ?efur??ina se, kot vsi ostali sociolekti, nenhno spreminja. Tako ?efur??ina danes ni enaka ?efur??ini, katere govorec je bil Vojnovi? in njegovi star?i in prav to je povod, za avtorjevo izbiro jezika. ?efurski sociolekt je namre? ?elel ohraniti v pisni podobi, preden se njegova govorna podoba povsem spremeni. Tako bralca v knjigi pri?aka pestra in raznolika paleta izrazov in kletvic, ki so Vojnovi?u prinesle marsikatero nev?e?nost, iz ve?ine slovenskega bralstva pa izvabljajo glasen krohot, pri starej?ih pa celo tisto, vsem znano, jugo nostalgijo. Ampak, kot pravi avtor, kletvice niso vedno namenjene ?aljenju ali negativizmu, so le del govora, ki ga ljudje bolj ali manj zavestno uporabljamo. Celo tako dale? gre, da kletvice ozna?i za internacionalizme? Zakaj? »Jebem ti majko« menda razumejo vsi, od nemcev, do ?vedov, od poljakov do francozov. Povsod najde? nekoga, ki bo tak jezik razumel, ali celo sam dodal kak?no so?no. In le kletvice so bile tisti del jezika, ki v filmu, posnetem po knji?ni predlogi ?efurji raus!, niso potrebovale prevoda. Ohranjene v svoji originalni podobi so bile namre? razumljive tudi v tujini.
Martina Ferlinc
