8. marca 1917 (23. februarja po julijanskem koledarju) so tekstilne delavke v Petrogradu začele demonstracije zaradi pomanjkanja kruha, visokih cen in vojne izčrpanosti med prvo svetovno vojno. Protesti, ki so sovpadli z mednarodnim dnevom žena, so se hitro razširili na druge tovarne. V nekaj dneh je v stavkah sodelovalo več kot 200.000 delavcev.
Demonstracije so prerasle v splošno stavko in množične ulične proteste. Policija je skušala zatreti nemire, vendar so se nekatere vojaške enote uprle ukazom za streljanje in se pridružile protestnikom. V mestu so se oblikovali sovjeti – delavski in vojaški sveti – ki so začeli prevzemati organizacijske funkcije.
15. marca 1917 je car Nikolaj II. abdiciral, s čimer se je končala dinastija Romanov. Oblast je prevzela začasna vlada, a hkrati so sovjeti predstavljali vzporedno politično strukturo. Dogodki marca 1917 so sprožili proces, ki je oktobra istega leta privedel do boljševističnega prevzema oblasti.
V začetku marca 1984 je Nacionalni odbor za premog napovedal zaprtje več nerentabilnih rudnikov, med njimi Cortonwood v Južnem Yorkshiru. 5. marca so tamkajšnji rudarji začeli stavko, ki se je v naslednjih dneh razširila na druga premogovniška območja v Angliji, Walesu in na Škotskem.
Nacionalna zveza rudarjev (NUM), ki jo je vodil Arthur Scargill, je podprla širitev stavke, čeprav ni izvedla nacionalnega glasovanja članstva. Vlada Margaret Thatcher je zavrnila pogajanja o ohranitvi rudnikov in mobilizirala policijske sile za nadzor piketov. Stavko so spremljali množični spopadi, aretacije in sodni postopki.
Stavka je trajala do 3. marca 1985 in se končala brez sporazuma o ustavitvi zapiranja rudnikov. V naslednjih letih je večina britanskih premogovnikov zaprla vrata, sindikalna moč rudarjev pa se je bistveno zmanjšala.
3. marca 1976 se je v baskovskem mestu Vitoria-Gasteiz približno 4.000 stavkajočih delavcev zbralo na skupščini v cerkvi San Francisco de Asís. Španija je bila takrat v obdobju politične tranzicije po smrti Francisca Franca, delavske stavke pa so zahtevale višje plače, sindikalne pravice in amnestijo za politične zapornike.
Oborožena policija je cerkev obkolila in vanjo izstrelila solzivec. Ko so delavci zapuščali stavbo, je policija odprla ogenj z bojnim strelivom. Ubitih je bilo pet delavcev, več kot sto je bilo ranjenih, številni s strelnimi ranami.
Dogodek je sprožil splošno ogorčenje in proteste po vsej državi ter postal ena ključnih epizod nasilja v času španske tranzicije. Pokol v Vitorii je ostal simbol represije nad delavskim gibanjem v obdobju razpada frankističnega režima.
