Za začetek za vse tiste, ki ne veste, čeprav Marx ve, da vemo.
Na današnji dan leta 1941 se je v stanovanju literata Josipa Vidmarja, v okupirani Ljubljani pod italijansko upravo, zbrala majhna skupina predstavnikov komunistov, krščanskih socialistov, sokolov in levih kulturnih delavcev. Ustanovili so Protiimperialistično fronto, po nemškem napadu na Sovjetsko unijo junija 1941 preimenovano v Osvobodilno fronto.
27. april od takrat predstavlja začetek organiziranega odpora proti okupaciji - proti vojaški, politični nadoblasti in proti raznarodovanju Slovenk in Slovencev.
Iz majhnega sestanka v Vidmarjevem fletu je v naslednjih mesecih zrasla mreža, ki je zagnala oziroma povezala sabotaže, obveščevalno delo, kulturni odpor in oboroženi boj. Po slovenskem ozemlju so poleteli ilegalno natiskani in razdeljeni letaki, zletela je komunikacija po tajnih zvezah in niti povezovanja v odporu. Osvobodilni boj - se spomnimo še danes - ni nastal sam od sebe, ampak skozi organizacijo in odločitev, da okupacija ni, ne more biti in NE BO normalno stanje.
Slabe pol stoletja kasneje so na drugem koncu sveta, v Pekingu, na takisti datum študentje krenili proti Trgu nebeškega miru. Shodi so se začeli po smrti Jaobanga Huja, nekdanjega reformističnega voditelja kitajske komunistične partije, a so hitro prerasli žalovanje. Študenti so zahtevali več politične odgovornosti, svobodo govora, svobodo tiska in konec korupcije. Delavci z ramami ob študentih pa so opozarjali na inflacijo, negotovost in razpad socialnih jamstev.
27. aprila so se množice prebile skozi policijske zapore in zakorakale po Pekingu. V naslednjih tednih so številke s protestov rasle, na trgu so zrasli tabori, študenti so začenjali z gladovno stavko, zaradi katere jih je na stotine kolapsiralo in bilo odpeljanih v bolnico. Gibanje pa se je razširilo po državi. 20. maja je oblast razglasila vojno stanje. V noči s 3. na 4. junij je vojska vstopila v Peking in proteste zlomila s silo. Protest ni bil samo študentski — v njem so sodelovali tudi delavci, ki so reagirali na konkretne socialne spremembe.
Petnajst let prej, 25. aprila 1974, pa je na Portugalskem potekala Nageljnova revolucija. Portugalska vojska je strmoglavila režim Estado Novo, eno najstarejših desničarskih diktatur v Evropi, povezano s cenzuro, tajno policijo in kolonialnimi vojnami. Neposreden motor prevrata so bili mlajši častniki, utrujeni od vojn in politične blokade doma. Gibanje oboroženih sil je akcijo sprožilo z radijskimi signali.
Najbolj znan signal je bila pesem »Grândola, Vila Morena« ((podlaga)), predvajana malo po polnoči. Pesem je delovala kot koda za začetek operacije. Vojaki so zasedli ključne točke v Lizboni, ljudje pa so množično prišli na ulice. Režim je padel skoraj brez odpora. Cvetličarka naj bi vojakom delila rdeče nageljne, ki so jih zataknili v puškine cevi; od tod ime nageljnova revolucija.
V enem dnevu je padel režim, ki je trajal skoraj pol stoletja. Tako kot pri ustanovitvi Osvobodilne fronte tudi tukaj ni šlo za spontan upor, ampak za organiziran začetek — najprej majhna skupina, potem množice na ulicah.
