Pod novo postavitev se podpisuje francoski režiser Arnaud Bernard, ki se je odločil, da bo postavitev približal sodobnemu gledalcu. Ob dvigu zavese se porodi grenka misel, da revščina še nikoli ni izgledala tako stilno, kot na prikazanem podstrešju, kjer od mraza drgetata poet Rodolfo in slikar Marcello. Čeravno je pohištva ali kakršnihkoli drugih predmetov zelo malo in kažejo tudi očitne znake obrabe, so vizualno skladni. Priča smo scenskemu minimalizmu, pa tudi anahronizmom, ki postanejo zelo očitni v tretjem dejanju (gostilno predstavlja prikolica, ob njej razpadajo avtosedeži, pralni stroj in hladilnik). Minimalizem je umerjen, na odru se ohranja natanko dovolj materiala, da občinstvo potegne v svoj svet. Tudi kostumografija Carle Ricotti je nežno anahronična. Protagonistke, preproste šivilje Mimì, nismo videli v, na primer, obleki z rokavnimi naborki, kot so ji jo zamišljali za časa svetovne premiere opere, leta 1896. Tokrat se nam je sprva pokazala v nevpadljivi jopi in krilu, ki sega do kolen. Brez težav bi se zlila z današnjim mestnim vrvežem.