The Canyon Observer – NØLL

Sodobni človek je prišel do točke, ko se brez večjega upora kaj hitro zadovolji s povprečjem in sprejema ustaljene navade, hlepi po ugledu in priznanju drugih in se zato predaja konzumu, doma pa smeti po internetih in je v sebi neskončno prazen. To praznino, zmedo, sveto jezo nad njima ter ničevostjo vsega naštetega zvokovno obdela peterec The Canyon Observer na drugem celovečernem albumu NØLL. Slednji je na naših tleh izšel 20. aprila pri založbi KAPA Records.

Nik Franko – bas,  Gašper Letonja - kitara, glas, Miloš Milošević – prav tako, Bojan Varga – bobni in Matic Babič – glas so se z NØLL postavili po robu preverjenim metalskim konvencijam. V svojo mešanico black, doom, post in sludge metala so z odliko vnesli še primesi crusta, noisa in eksperimentalne glasbe. Zanimivo je predvsem, kako s tem noben komad ne ostane pri neki vodilni melodiji, tempu ali taktu, temveč se skozi njegovo trajanje razvija v prostranosti, ki žanrsko prehajajo iz ene v drugo in poslušalcu ponudijo bogato in dodelano instrumentacijo.

S prvim komadom Mirrors je družbi takoj postavljeno ogledalo. Odraz tega je besedilo v nemščini, ki ga izgovarja gostujoči Stefan Hagen. Iz njegove pridige, se da razbrati stavke kot sta recimo: »potrošnja ustvarja smisel za vas« in »vaš obstoj temelji na trpljenju nekoga drugega«. Glasbeni uvod iz piska in distorzije v komad pričara podobo labirinta ogledal iz katerih ti množica odsevov govori v en glas, ki prebada ušesa in ko misliš, da se ti bo že zmešalo, izbruhne v divji krik. Zrcala se razletijo na tisočere koščke in te porežejo v svojem letu, da okrvavljen obležiš sredi niča.

A kaznovanja ni dovolj: da zares postaneš nič, si v nadaljevanju z naslovnim Nøll vržen v električni mešalnik, ki te divje premeče in razcepi na osnovne atome … Nadalje te zlovešči solo basa uvede v Entities in kar lahko si prepričan, da si le na začetku spirale norosti. Melodija, ki jo nadaljujejo kitare te potisne samo še globlje v brezno, kar te vnovič pokveči in sledi še samo nekontroliran hrup in poslednji takt iz počene lobanje kotalečih se kolesc.    

Lacerations se prične kot neizprosen grind komad, ki trga in melje z ihtavo vnemo. Sčasoma se obrati mesoreznice nekoliko upočasnijo in udari te težka atmosfera žagajočih kitar ter ritem bobnov z vmesnimi izbruhi jeze, vse skupaj pa izzveni docela pogubno.

Konec te pesmi se lepo prevesi v začetek Abstract, saj hrušč kitar in takt bobnov nadaljujejo z vzbujanjem tesnobe in duševne otopelosti. Vendar melodija ne vztraja dolgo pri tem in se prelevi v najbolj spevni del na albumu, ko se vse skupaj umiri in za nekaj trenutkov tudi popolnoma utihne. To ima povsem meditativen in očiščujoč učinek, a spet le za tako dolgo, dokler glasba znova ne pridobi na temačnosti in preide v ritmično kompleksno beštijo.

Tako te popade še ubijalski Facture s salvo blast beatov, kričečim vokalom in udrihanjem po kitarah, da si sesekljan v lep gost smoothie. Vate potem z rjasto žlico zabrede Neon Ooze. Spočetka se ponovno snidemo z odurno težkim basom, ki se tekom komada razvije v ekspresivno hladno kakofonijo z minimalistično rabo bobnov. Ta začne pridobivati na masi in se zdrizasto razvleče v bleščeč se konec.   

Končni Circulation si nekako predstavljam kot soundtrack, ki se igra v glavi klinično mrtvega ponesrečenca in je s tem kar posrečeno slovo za iztek albuma. Komad je fino ambientalen in te namesto v pekel za lase zvleče v vice, kjer ne ubežiš ciklu  jalovosti in brezupa.

V današnjem času, ko večina popularne glasbe ne ponudi drugega kot happy go lucky mentalitete z žuranjem kot glavnim ciljem, današnji mladini pa s tem umanjka pomemben ventil za sprostitev jeze in tesnobe, so The Canyon Observer z NØLL dobrodošla alternativa. Čeprav je glasba na NØLL v veliki meri nasilna in kaotična pa vseeno nudi zvočne krajine, ki premorejo lepoto, kakršno človek spozna tik pred dokončnim uničenjem. Za na konec naj s parafrazo sklenemo: nič si in v nič se povrneš.

Facebook Twitter Deli
0 comments