Eksplozija vtičnega pretvornika in dim, ki je napolnil njuno hotelsko sobo nek naključen dan leta 2011. Nicolás Jaar in Dave Harrington sta se umaknila na hotelski hodnik in še naprej tipkala po svojih prenosnikih sredi kaosa in ustvarila nekaj kar je zamajalo tla. Tisti dan sta glasbenika, ki sta bila v Berlinu na turneji ob Jaarjevem debitantskem albumu Space Is Only Noise, ustvarila svojo prvo skladbo kot priljubljeni prog rock duo DARKSIDE.
Od tistega trenutka so bile DARKSIDE-ove improvizacije drzne in polne zgodb; Jaarjevi nežni vokali in zračne produkcijske tehnike so se graciozno prepletali s Harringtonovim raziskovalnim igranjem kitare. Nenavadnost njunih skladb in splošna aura skrivnostnosti okoli njunega procesa v živo sta ustvarili kultno bazo oboževalcev, ki daleč presega zgodbo o njunih začetkih. Decembra 2011 sta DARKSIDE na svojem prvem nastopu v Music Hall of Williamsburg 15 minut posnete glasbe raztegnila v električen, eno uro dolg set. Blogerji, oboževalci in Reddit skupnosti so ponoreli. Leta 2013 sta na tem valu pričakovanj izdala svoj prvi dolgometražni album Psychic, takoj cenjeno delo, ki je prečkalo zadimljene ambientne pokrajine, funkoidne ritme in statične razpoke.
Če je Psychic zvenel, kot da DARKSIDE drsita s prsti po kamnitem, nezemeljskem terenu, je njuna izdaja iz leta 2021, Spiral, delovala, kot da je posneta iz avta, ki se z veliko hitrostjo pelje po enem od tamkajšnjih avtocest. Pesmi so bile bolj izpiljene in oddaljene, bolj nagnjene k temu, da se usedejo v ponavljajoč se psihedelični groove, kot pa da bi ga razprle in pokazale njegovo notranjost.
Njuni tretji album, Nothing, popolnoma spremeni pristop. Med delom na projektu sta Jaar in Harrington svojim znanim improvizacijskim seansam dala ime: »nothing jam«. Vadila sta čuječnost in si dovolila ustvarjati brez vnaprej določenih ciljev. Duo se je razširil še z bobnarjem Tlacaelom Esparzo. Na Nothing lahko slišimo nove teksture, ki jih prispeva Esparza: svežo meglico ročnih tolkal, ki v ritmu »box step« obkrožajo legato kitarske drse v "American References", ter hitra, drobljena tolkala v dubovsko obarvani "SLAU".
Vključitev dinamičnih tolkal in Darksideova odprtost prinašata glasbo, ki je bolj kinetična, nepredvidljiva in melodična kot karkoli, kar je skupina ustvarila prej. Krautrock kitarski riffi se prepletajo z ritmi Tropicalie in popačenimi punk vokali, ki zvenijo, kot da jih nekdo poje skozi sito. Fluidni sintetizatorji postanejo ostri in kovinski, cvilijo kot zarjaveli zobniki, ki se drgnejo drug ob drugega. Počasnejši trenutki albuma so prav tako očarljivi. V "Hell Suite, Pt. II" se Jaarjev tanek falsetto stopi z nežno raziskovalno kitaro kot sladkorna pena na jeziku. Nothing dokazuje, da so DARKSIDE prav tako spretni pri izražanju nežnosti kot pri gradnji svetov.
Čustveni naboj albuma izhaja iz skupnih opažanj sveta okoli njih. Ko so spremljali neuspehe politikov pri reševanju globalnih vprašanj, kot so podnebne spremembe in trajno nasilje nad ljudmi v Palestini in Sudanu, je trojico pretreslo nezadovoljstvo. Ob tem so razmišljali o nasprotujočih si pomenih ničnosti. »Nič« lahko prikliče meditativni mir, toda ko se uporabi kot odgovor na vprašanje »Kaj je narobe s svetom?«, se lahko uporabi tudi za prikrivanje občutkov nelagodja. Na Nothing se zdi, da DARKSIDE razmišlja o tem, kako lahko neukrepanje posnema spokojnost. "S.N.C" in "American References" sta osredotočeni na like, ki ves dan ne počnejo ničesar. Obe pesmi nakazujeta, da takšni lenuhi niso resnično zadovoljni, da je njihovo brezdelje le dokaz, da se ne ukvarjajo s svetom okoli sebe.
A včasih ta ironična drža nevednosti-kot-blaženosti meji na kič. Jaar sam priznava, da so nekatera besedila na Nothing smešna. »I did it for the rush / I did it for the time of my life« je vrstica iz pesmi iz sedemdesetih, "Rock n' Roll Band". V "S.N.C" sta jo uporabila zato, ker se jima je zdelo, da zveni rock zvezdniško. Sporočilo DARKSIDE bi lahko šlo dlje v "Hell Suite, Pt. I", kjer Jaar preobrne znamenite besede Johna Lennona v nočno moro: »We're living in hell / Nothing less / Imagine all the people / Living in hell.« Tu Jaar objokuje grozote sveta, vendar ostaja nejasno, proti čemu se pravzaprav bori, kot da odraža le na pol oblikovan bes.
Čeprav je težko ne pogrešati srhljive glitch estetike in neskončnega raziskovanja, zaradi katerih je bil Psychic tako vabljiv, zna biti Nothing na svoj način enako visceralno vznemirljiv. V "Are You Tired? (Keep on Singing)" Jaarjevi fluidni vokali trepetajo skozi plasti reverba in trobil, ki se izpihujejo kot Salvador Dalijeva ura. Izraža nezadovoljstvo z zahodno družbo: kako lahko voditelji neupravičeno odvzamejo ljudem dostop do zemlje, kako je vse vodeno s strani investitorjev, ki »morajo ozdraveti«. Potem pa nenadoma skozi miks plane twangy surf rock melodija. Preko »chipmunk« vokalov Jaar ponudi nasvet: »Just keep on singing!« – rešitev, ki je tako očitno nezadostna za družbene težave, da nam ostane grenak občutek disonance.
DARKSIDE morda nikoli ne opišejo eksplicitno distopičnih peklenskih pokrajin, ki si jih zamišljajo, vendar njihov pomen občutiš v "Sin El Sol No Hay Na". Besedilo, zapeto v španščini, neposredno izraža solidarnost z žalujočimi ob letu brutalnosti v Palestini: »My little brother said / Goodbye to the sea / There's nothing / Without the sun.« Te besede so predstavljene kot starodavno besedilo, peto sredi mešanice '80s sintetizatorjev in kitarskih fraz, ki se razpršijo kot megla in se zrušijo kot razbijajoči valovi. V tem trenutku pretvarjanje izgine – in olajšanje je biti tukaj, soočen s temo iz oči v oči.
