Iz Talina z ljubeznijo - drugič

Kako je estonska glasbena tradicija ustvarila raj za zvočne navdušence

Tradicija estonske glasbene kulture izhaja iz nacionalne zgodovine. Dve obsežni folk obdobji, ki sta zaznamovali konec 18. stoletja, sta krivi za estonsko nacionalno prebujenje, pevska revolucija ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja pa za osamosvojitev izpod Sovjetske zveze. Estonija danes, z nekaj več milijonov prebivalcev, ostaja predana glasbi, kar kaže s festivali, katere gosti čez leto. Le nekaj dni nazaj je prestolnica Estonije, Talin, gostila enega pomembnejših showcase festivalov v Vzhodni Evropi – Tallin Music Week. Kriveč glasbeno tradicijo ali ne, ima festival poseben čar. Kot redko kje drugje, sem na festivalu Tallin Music Week dobil občutek, da se mesto premika s festivalskim dogajanjem. 

Estonci so se zaradi prej omenjenega glasbenega entuziazma in severne klime znašli po svoje. Opazen je velik poudarek doživetju znotraj zidov, kar je pripeljalo do novega doživetja v vsakem baru, klubu ali dvorani. Ob raziskovanju mesta sem dobil občutek, kot da vsaka stvar izgleda dvakrat premišljena. Poleg tega tu beseda hipster dobi drugačen pomen. Običajna konotacija besede, ki referira na zlahka ali brez truda pridobljeno izobilje, se tu izgubi ter v njej ostane predanost kulturi in občutek za detajl. 

Eden od prostorov, ki jih imam v mislih, je skrit za glavno železniško postajo, tj. kreativna cona Telliskivi. Ob obisku Talina preprosto ne smete mimo nje. Predstavljajte si atmosfero Pekarne ali Metelkove; mali trg, v sredini starega skladišča železniškega tovora, zaščitena z visokimi, opečnatimi stenami. Ko sem prvič stopil tja, sem se res počutil kot doma; železne skulpture, visoke stare stavbe, pridušen zvok kitare in grafiti. Telliskivi je en največjih kreativnih centrov v Vzhodni Evropi, kjer deluje več kot 200 podjetij, nevladnih organizacij, kulturnih ustanov, teatra, dveh koncertnih dvoran in, in, in ... In tu se spomnim, ali bi se to po nekem čudnem scenariju zgodilo tudi s Pekarno? Kdaj je že bilo govora o njeni prenovi?

Trashy zunanjost se je razblinila v trenutku, ko sem vstopil v prvega od lokalov. Preprosto se zdi vsaka festivalska lokacija kot estonska različica Bikofeja, pa naj bo to bar, restavracija ali koncertna dvorana. Temu so seveda primerne, novinarjem neprijazne, cene, a to je cena za urbanost. Urbano, samo urbano (čitaj srbski i posječaj Ramba). Na trenutke sem dobil občutek, kot da bi pretiravali. Na primer, ko sem vstopil v enega izmed lokalov, ne me razumeti narobe, je bilo doživetje - užitek. Torej urbana cona, v njej pa stavba, ki spominja na Kibla Portal, in - preden sem lahko vstopil v klub-, sem se moral povzpeti po stopnicah v četrto nadstropje. Pred vstopom v lokal so postavili živo steno, ki so jo zarastle bilke in spominjale na zadnji videospot Nine Bulatovix. Dejstvo, da si lahko vstopil v klub le v copatih, tudi nekaj pove. 

Lokal je zatemnjena dvorana, opremljena z velikim odrom, ogromnim ozvočenjem, masivnim starim dnevnim pohištvom in ogromnimi televizijskimi ekrani v vsaki od lož, ki jih vklopijo le ob nastopu elektronskih igračkarjev, tako da jim lahko gledate pod prste. To je bilo skoraj preveč zame, a za češnjo na vrhu si predstavljajte še, kje je klub lociran. Sredi železniškega omrežja glavne estonske postaje, v četrtem nadstropju in s pogledom, ki ga lahko dobite le v ločenem prostoru, kot bi gledal na studenško, a sem gledal le da na talinovsko železniško postajo širine vsaj 10-tih tirov … Preveč, res preveč. A dovolj turističnega vodiča, gremo na muziko.

Odprtost, ki jo imajo Estonci očitno v krvi, se kaže tako v sprejemanju obiskovalcev njihovega mesta, kot tudi do glasbe. Ta daleč preseže glasbene omejitve, ki jih gojimo doma. Kljub temu, da festival Tallinn Music Week v ospredje postavlja popularno glasbo, je ta specifično odprt do velike količine žanrov, saj je gostil vse od metal, noise, elektronskiega, folk in vse do rock žurerskega showcasea. Posebne omembe je vreden elektronski showcase, a spet zaradi samega dogodka. Tega so organizatorji pripravili v enem največjih pomorskih muzejev v Evropi – Seaplane harbour. Dosti trenutnih elektronskih dogodkov se zgodi na zanimivih lokacijah, a eventa poleg 120 metov dolge podmornice še nisem imel priložnosti doživeti. 

Kar se tiče estonske popularne glasbe, ki je zagotovo zanimiva, se mladiči palijo na naslednjo glasbo. Ob poletnih napadih vam prinesejo plus točke popularni predstavniki estonske pop scene I ware* experiment, ki so celo letos nastopili na estonskem predizboru za Evrovizijo, elektro poperji NOËP in fantastična violinistka Marija Nuut. To (ni)ste zamudili na ljubljanskem festivalu MENT.

Eden izmed najboljših nastopov na festivalu je bil nastop dancev Liima. Ti so pred kratkim izdali novi album z naslovom ii,  in ga priporočam v posluh. Koncert je potekal v stari kinodvorani, ki je bila preprosto prepolna. Kljub naporu, ki sem ga vložil v to, da sem poslušal koncert je bil ta zagotovo poslastica festivala. Med ostalimi nastopajočimi lahko izpostavim doom-elektro trojko K-X-P in že večkrat prepevanega Jaako Eino Kalivi, kateri je nastopil na dogodku, ki je oznanil slovenski poraz. S tem imam v mislih Flow Festival, ki je lansko poletje neslavno preživel ljubljansko vročino. Festival se tokrat seli nazaj bližje rodni Finski, v Talin. Jaako je nastopil v sklopu promocijskega dogodka tega festivala, ki je bil eden od osrednjih na festivalu Tallinn Music Week.

Nasproti temu pa so se dobro obranili slovenski glasbeniki. Koala Voice so nastopili v svojem stilu in ponosno spravili publiko v pogon ter dokazali, da so ena daleč najbolj perspektivnih skupin v Sloveniji. Dejstvo, da so na severu Baltika nastopili v sklopu svoje vzhodnoevropske turneje, to še dodatno potrdi. Kapo dol za Koale. Drugi, Leni Kravac so s svojim žurerskim attitudeom žareli na odru, kot tudi po mestu. Bowrain pa je v Talinu ponovno dokazal, da ve kaj dela. 

Po solo koncertu, ki ga je imel isti teden na Piano Day v Kinu Šiška, je v Talinu nastopil skupaj z UM-om na kitari in Robertom Nitschkejem na bobnih. Kot doma, je tudi tam dokazal, da je mojster stopnjevanja vzdušja. Kljub preblisku, da bo solo klavirski del, ki je sestavljal polovico nastopa, postal publiki preveč enoličen, je Bowrain v pravem trenutku poslušalcu ponudil razplet tenzije, ki jo je ustvaril, in pripeljal do nirvane ob koncu nastopa. Kar sem slišal tako na festivalu MENT, kot na festivalu Music Week, dokazuje, da zna pritegniti pozornost in da bo prihajajoči album zanimiv tako za domačo kot tujo publiko. Pustimo se presentiti.

Tallin Music Week lahko označim kot festival, ki je dobil poseben status v mojem katalogu, predvsem zaradi mesta samega in kuracije. Pot, ki so jo začrtali organizatorji, je bila dobro načrtovana, kar je privedlo do rezultata, da - ne glede kam sem se v mestu odpravil - je to name pustilo vtis. Talin je potrebno doživljati in ne le doživeti. Torej, poleti ne gremo v Berlin, temveč v Talin. 

Srečno do naslednjič, 

Oskar

Facebook Twitter Deli