Dobrodošli v zvočni nanizanki Glasbeni tokovi, oddaji, ki raziskuje človeško glasbeno ustvarjanje od pradavnine pa vse do moderne dobe. Nazadnje smo prisluhnili glasbi antične Kitajske, s tem pa zaključili raziskovanje razvoja glasbe v antičnem obdobju, danes pa po stoletjih potujemo do zatona antike v 5. stoletju ter srednjega veka, ki je nastopil za njo.
Obdobje zgodnjega srednjega veka so zaznamovale bitke in vojne med preostanki Rimskega imperija in tako imenovanimi barbari, ki so pritiskali na območje Zahodnega imperija. Po stalnih porazih rimskih vojaških sil je država razpadla, njeno mesto pa so prevzela razna kraljestva novo priseljenih ljudstev, ki so prevzela rimsko krščansko intelektualno tradicijo, ne pa toliko drugih družbenih in tehnoloških napredkov. Tako je recimo centralno urejeno vlado Rimskega cesarstva izpodrinil decentralizirani fevdalizem, denarne davke pa so zamenjale fevdalne dajatve.
Velike spremembe so nastopile tudi v glasbi. Proti koncu Rimskega cesarstva je Cerkev vzpostavila idejo o sistemu standardiziranja cerkvenih spevov. Do takrat edini način učenja glasbe je bilo učenje s posluhom, to pa je onemogočilo enotnost spevov po celotnem evropskem prostoru. Tekstom verskih spevov so tako dopisovali neume - vrsto enostavnih simbolov, ki so prikazovali zvišanje ali znižanje tona glasu. Neume so prvi predhodnik modernega zahodnega notacijskega sistema, a so izjemno primitivne, saj ne označujejo specifičnih tonov in ritmov, pač pa le približno tonsko razmerje med deli petega teksta. Težava sicer ni bila tako velika, saj so neume uporabljali v času primarno monofonične glasbe. Monofoničnost pomeni, da je glasba izvedena zgolj z enim tonom hkrati. Primer monofonične glasbe in hkrati najbolj razširjena zvrst v času zgodnjega srednjega veka so bili gregorijanski korali, liturgično monofonično odpete skladbe, v evropskem prostoru prisotne še vse do obdobja renesanse.
Prisluhnimo primeru gregorijanskega korala, spevu Circumdederunt me, v izvedbi Gregorijanskega pevskega zbora iz Pariza. https://www.youtube.com/watch?v=VqZ3kwdqtVY
Cerkveni spevi so skozi srednji vek razvili svojo kompleksnost, predvsem z implementacijo heterofonije - variiranega igranja enake melodije, ter polifonije - igranja dveh ali več medsebojno harmoničnih melodij hkrati. Te oblike so se začele pojavljati v visokem srednjem veku, torej nekje v 11. stoletju. S kompleksnejšimi glasbenimi teksturami se je prav tako pojavila potreba po naprednejšem sistemu zapisovanja melodij. V ta namen so glasbenim zapisom zgodnjega srednjega veka dodali dve vodoravni barvni črti, med kateri so umestili neume. Rdeča črta, narisana zgoraj, je predstavljala ton F, rumena ali zelena črta, narisana spodaj, pa je predstavljala ton C. Neume so nato narisali med, pod ali nad črti in s tem proporcionalno označevali dviganje ali padanje tona v skladbi. Kljub temu napredku pa so zapisi še vedno služili bolj kakor pomoč pri samem izvajanju glasbe, kot pa za učenje, ki je še vedno potekalo na način učenja s posluhom.
Iz obdobja visokega srednjega veka pa prav tako datirajo prvi zapisi o posvetni glasbi. Najpomembnejši je rokopis Carmina Burana, zbirka pesmi, ki so jo najverjetneje ustvarili Goliardi - potujoči menihi, ki so se preživljali z romanjem in igranjem glasbe na kraljevskih dvorih. Carmina Burana ponuja dober vpogled v življenja teh romarjev, od njihove skromne krščanske dogme, do bolj vznemirljive plati vagabundskega življenja. Takšen življenjski stil in posvetna glasbena tematika sta pozneje navdihnila gibanje trubadurjev, ki so se na jugu Francije pojavili v 11. stoletju. Od tod se je gibanje razširilo po zahodnem in srednjeevropskem prostoru, 13. stoletja je doživelo svoj vrhunec, nato pa počasi zamrlo v 14. stoletju. Trubadurji, potujoči glasbeniki, so igrali na predhodnike modernih inštrumentov, med njimi na: kljunaste flavte, panske piščali, kozje rogove, lutnje, citule, …
Prisluhnimo trubadurski plesni skladbi Danse angloise v izvedbi zasedbe Millenarium.
https://www.youtube.com/watch?v=S8Xb-slui-w
Srednjeveška glasbena notacija je vrh razvoja dosegla v poznem srednjem veku z izpopolnitvijo sistema neum. Prej omenjenima tonskima črtama F in C so dodali še 2, s tem pa natančneje definirali tonski razpon in ga približali nam poznanemu modernemu notacijskem standardu. A kljub temu tako pozno kot še v 13. stoletju ni obstajal standardizirani zapis za ritem. Tega problema se je lotil Johannes de Garlandia, ki je definiral 4 različne moduse ritma. Za njim je Franco von Köln v svoji razpravi “Ars cantus mensurabilis”, oziroma “O umetnosti merljive glasbe”, predstavil sistem, kjer specifična oblika note predstavlja specifično časovno obdobje trajanja ritma – sistem, kakršnega v glasbenih zapisih uporabljamo še danes.
Ob prehodu iz srednjega veka v renesanso so se torej na evropskih tleh vzpostavili jasno začrtani temelji moderne glasbene teorije. Kljub splošnemu prepričanju, da srednji vek velja za “temno obdobje” postantičnega kulturnega in družbenega delovanja, so se v tem času razvili zametki glasbene teorije, ki so se lahko v sledečem obdobju renesanse razvili v različne smeri glasbene teorije in prakse. V prihodnjih Glasbenih tokovih pa bo govora o zunajevropskih glasbenih praksah iz časa srednjega veka.
Z Vami sem bil Filip Šuen, hvala za poslušanje, in nasvidenje.
