Dobrodošli v zvočni nanizanki Glasbeni tokovi, oddaji, ki raziskuje človeško glasbeno ustvarjanje od pradavnine pa vse do moderne dobe. V zadnji oddaji smo spoznali glasbo srednjega veka po svetu, onkraj meja evropskega kontinenta, danes pa se bomo vrnili v Evropo, v obdobje renesanse in baroka.
Srednjem veku je sledil vzpon humanističnih idej skozi ponovno aktualizacijo antične filozofije. Kot ponovno rojstvo teh idej označujemo obdobje med 15. in 17. stoletjem, imenovano renesansa. Polje raziskovanja in razmišljanja v času renesanse je široko: obsega likovno umetnost, literaturo, filozofijo, politiko, arhitekturo in znanost. Eno rojstnih mest renesanse so italijanske Firence, kamor so po padcu Konstantinopla v velikem številu migrirali Grki, ki so s sabo prinesli močno kulturno dediščino svoje antične domovine. Renesančna misel in ustvarjanje sta se nato razširila po celotnem kontinentu, kjer je pridobilo regionalne karakteristike različnih evropskih kultur.
Tako kot v drugih disciplinah raziskovanja in ustvarjanja je renesansa prinesla močne spremembe v glasbi in razumevanju. Pometla je z večino močno zakoreninjenih pravil iz obdobja srednjega veka zavoljo večje svobode izražanja skozi glasbeno ustvarjanje. Hkrati je začrtala nove glasbene smernice, še posebej polifonične in disonančne. Skladbe so bile sestavljene okoli večih medsebojno neodvisnih melodičnih linij, ki so premišljeno prepletene v kompleksne, a hkrati tudi enostavno pretočne glasbene strukture - to tehniko imenujemo kontrapunkt. Takšna pot razvoja glasbe je vzpodbudil sestavo večjih glasbenih skupin in uporabo instrumentov, s katerimi je bilo mogoče zajeti celoten vokalni razpon skladb.
Prisluhnimo tipični polifonični skladbi Josquina des Preza: El Grillo. https://www.youtube.com/watch?v=OI-bQ0RkArA
Sredi 15. stoletja je Johannes Gutenberg iznašel tiskarski stroj, ta pa je omogočil masovno proizvodnjo knjig, s čimer so ljudje lahko bolj cenovno dostopno širili in dostopali do znanja. Tisk je omogočil množično distribucijo in standardiziranje notnih zapisov. Notacijski sistem se od poznega srednjega veka ni bistveno spremenil. V zapisih je bilo mogoče prepoznati ton, ritem in uporabljen modus, ne pa tudi takta, taktnic, premorov, dob, ter višajev in nižajev. Iz teh razlogov je še vedno bilo potrebno praktično in teoretično predznanje skladbe ter tehnike kontrapunkta za uspešno izvajanje notacijskih zapisov.
V času renesanse so se prav tako razvili predhodniki instrumentov, ki so kasneje postali gradbeni temelji orkestrov. Med njimi so prehodnika trobente in pozavne, kljunasta flavta, dude, viola ter čembalo, ki se je v baroku razvil v klavir.
Vzporedno z razvojem glasbenih tehnik in instrumentov so se razvijali tudi glasbeni žanri. V obdobju pozne renesanse se je tako razvila opera, ki je v prihajajočem obdobju baroka doživela svoj razcvet ter postala osrednji stil novega obdobja glasbene umetnosti in umetnosti nasploh. Obdobje Baroka se je pričelo okoli leta 1580, torej nekaj časa pred zaključkom renesančne umetnosti.
Prisluhnimo delu opere Claudia Monteverdia: L’Orfeo. https://www.youtube.com/watch?v=-GrnwzEhi_E
Barok je svojo pot, kakor Renesansa pred njim, začel v Firencah. Tam je skupina intelektualcev po imenu Florentinska Camerata začrtala nove smernice umetnosti. Ena izmed njih je bilo zavračanje takrat še popularne polifonije in premik proti enojni melodični liniji. Takšen premik proti monofoniji je povzročil osiromašenje glasbene teksture, to pa je kompenzirala novo melodično linijo, ki je predstavljala osnovni gradnik glasbene teksture, preko katere so glasbeniki improvizirali v harmoničnih intervalih. To je bila tako imenovana basovska linija. Posledično se je razvila uporaba glasbenih ključev v glasbeni notaciji. Violinski ali basovski ključ sta tako nakazovala melodično linijo izvajanja, kasneje pa so dodali še tonski ključ, oziroma označevanje osrednjega tona uporabljene glasbene lestvice.
V obdobju baroka se prav tako pojavi nova organizacijska enota glasbenih zasedb, imenovana orkester. Ti sprva niso bili tako strogo določeni po številu izvajalcev, kot je bilo temu tako v poznejših obdobjih. Orkester je lahko sestavljalo od 18 članov - v takšni zasedbi je vsak izvajalec igral na svoj inštrument - pa vse do 150 članov. V obdobju srednjega baroka se orkestru pridruži še nova funkcija, dirigent. Funkcijo je koncipiral francoski skladatelj Jean-Baptiste Lully, ki je med igranjem tolkel ob tla z veliko palico in s tem omogočal bolj organizirano izvajanje glasbe.
Obdobje poznega baroka je začetek vzpona tako imenovanih prvih glasbenih super zvezd. Med bolj znanimi baročnimi zvezdami so bili Antonio Lucio Vivaldi, Giuseppe Tartini, Johann Sebastian Bach ter George Frideric Handel. Ti skladatelji so zasloveli s svojimi originalnimi kompozicijami in tehnikami, njihova slava pa je le rasla skozi čas.
Za konec prisluhnimo še skladbi Johanneza Sebastiana Bacha: Air. https://www.youtube.com/watch?v=rrVDATvUitA
Obdobje baroka se zaključi leta 1750, nasledi pa ga obdobje klasicizma, skozi katerega se bomo sprehodili prihodnjič. Z Vami sem bil Filip Šuen, slišimo pa se ponovno zadnji četrtek prihajajočega meseca.
