Dobrodošli v zvočni nanizanki Glasbeni tokovi, oddaji, ki raziskuje človeško glasbeno ustvarjanje od pradavnine pa vse do moderne dobe. V prejšnji oddaji smo spoznali glasbo renesanse in baroka, tokrat pa se bomo posvetili obdobju klasicizma.
Začetek klasicizma postavljamo okoli leta 1750, ko sta se umetnost in arhitektura evropskega prostora od bogato okrašenega sloga baroka skozi oživitev idej antike premaknili k bolj enostavni in jasni estetiki. Klasicizem je predstavil tudi ideje tako imenovane naravne filozofije, predhodnice kasnejšega razvoja naravoslovne znanosti - filozofi in raziskovalci so se posvečali hierarhičnim strukturam sveta, pri tem pa se naslanjali na empirizem. Klasicizem je v ideje in ustvarjanje želel vnesti red.
Tendenca k redu, sistematiki in hierarhičnim odnosom se odraža tudi v glasbi klasicizma. Njen pristop h glasbeni strukturi je polifonijo - uporabo večih melodičnih linij v glasbenih delih - zamenjala za homofonijo - enojno melodično linijo. To enostavnejšo strukturo je obogatila pogostejša raba glasbene dinamike oz. glasnosti kot spreminjajočega se elementa. Prav tako se je spremenil glasbeni sistem, iz modalnosti proti tonalnosti.
V obdobju klasicizma so se prav tako pojavili glasbeni standardi, ki jih v konvencionalnih glasbenih žanrih spremljamo (in uporabljamo) še danes. Ob prelomu med 18.in 19. stoletjem so začrtali so končno obliko orkestra, ki so ga razširili, razdelili na posamezne sekcije (ritmično, pihalno, godalno,...), ter predpisali število število posameznih instrumentov in njihove funkcije (prva, druga, tretja violina ipd.). Prvi instrumenti so običajno izvajali glavno harmonično temo ter solo. Po sistematiki so vlogo prvega instrumenta razumljivo zasedli najbolj izkušeni oziroma nadarjeni glasbenice in glasbeniki. Standardizacija glasbenih žanrov, npr. sonat in simfonij, jim je predpisala ne le instrumentalno kompozicijo, pač pa tudi strukturno formo (število gibanj, repeticije, matematična razmerja menjave ključev,...). Standardizacijo klasicizma precej enostavno razberemo tudi iz kataložnega sistema poimenovanj ter sistematizacije kompozicij.
Dostopnost glasbe se je v klasicizmu razširila - glasbeni dogodki so se odvijali v opernih hišah in gledališčih za vsakogar, ki si je lahko privoščil vstopnico. Tako so glasbeni umetniki postali vse manj finančno odvisni od premožnega plemstva, in si denar služili z javnimi nastopi. Ta glasbena kultura je svoj razcvet doživela v obdobju romanticizma.
Glasbeni premor - prisluhnimo skladbi Franza osepha Haydna: Klavirska Sonata številka 50 v D duru, v izvedbi Jeana-Efflama Bavouzeta.
Trije veliki skladatelji klasicizma so bili (ravno poslušani) Franz Joseph Haydn, Wolfgang Amadeus Mozart ter Ludwig van Beethoven. Haydn, najstarejši izmed trojice, je bil že v času svojega življenja ozaljšan z nazivoma “oče simfonije” ter “oče strunskega kvarteta”. Mnogo Haydnovih kompozicij so si njegovi sodobniki “izposojali” ali jih prirejali, z njimi pa se je njegovo ime razširilo po celotnem evropskem prostoru. Haydn je bil še posebej znan v Angliji, kjer je preživel velik del svojega odraslega življenja.
Medtem ko so Haydna hvalili na račun implementacije novih glasbenih tehnik in žanrov, pa je čudežni deček, Mozart, zaslovel kot prvi glasbeni virtuoz. Napoleonske vojne na začetku 19. stoletja so se močno zažrla v finance evropskih velesil, seveda tudi v izdatke za umetnost, to pa je skladatelje prisililo v pisanje skladb za manjše zasedbe. Mozart je tako zapisal tehnično izjemno kompleksne klavirske kompozicije in simfonije. Po njegovi smrti leta 1791 je Haydn zapisal, da takšnega talenta glasba ne bo slišala še naslednjih 100 let.
Prisluhnimo Mozartovi kompleksnosti v odlomku “Jupitra”, Simfonije številka 41 v C duru v izvedbi zasedbe English Baroque Soloists dirigenta sira Johna Eliota Gardinera.
Tretji veliki skladatelj tega obdobja je bil Ludwig van Beethoven, čigar skladbe so največkrat izvajane kompozicije na svetu. Sicer je v primerjavi s Haydnom in Mozartom Beethoven zapisal manj kompozicij, a je bil njegov pristop bolj izviren, izraz pa skoraj romantičen - velja namreč za pomembnega predhodnika romantike. Izviren zato, ker je v svojih kompozicijah iskal originalnost, za klasicizem pa je bilo značilno, da so skladatelji v več kompozicijah uporabili ista gibanja - bodisi svoja ali drugih skladateljev. Zgodbo o Beethovnovi gluhosti pa je verjetno slišalo že več ljudi, kot nas je poslušalo njegova dela - Ludwig je gluh postajal že od leta 1798.
Beethoven je vrhunec svojega ustvarjanje doživel v svojem poznem obdobju (1810-1819), iz katerega izhaja tudi njegovo najznamenitejšo delo: 9. simfonija. Prisluhnili bomo odlomku drugega gibanja v izvedbi Londonskega simfoničnega orkestra pod vodstvom dirigenta Josefa Kripsa.
Obdobje klasicizma okrog leta 1820 preide v obdobje romantike - vanjo se bomo potopili v naslednji oddaji nanizanke Glasbeni Tokovi.
