Predstava Irene Tomažin Zagoričnik Mes(t)o glasu je nadaljevanje raziskovanja odnosa med telesom, glasom in prostorom. Tokrat se je avtorica s tremi soustvarjalkami posvetila raziskovanju mnogoterih izvorov glasu, njegove mesenosti, materialnosti in duhovnosti, njegovega pomena in mesta v vsakdanjem življenju. Gre za raziskovanje procesov, ki se zgodijo, ko volja kultiviranega mesa popusti in dopusti, da se iz čuječega in občutljivega mes(t)a pojavi glas zgolj v svoji prisotnosti, razrešen dihotomije med subjektom in objektom, med kulturo in naravo, med individualnim in družbenim, med ranljivim bitjem in močjo uprizarjanja.
Kako dopustiti, da se zgodi glas kot oživljanje in prisluškovanje mnogoteremu zvočnemu prostoru znotraj in zunaj posameznega in skupnega telesa? Telesa, ki posluša in rezonira s slišanim. Glas je včasih otipljiv in neposredno vstopa v telo, bližina tega mesta pa nam je zaradi pozabe in odtujitve naše najbolj mesene notranjosti čudno tuja.
Avtorica koncepta: Irena Tomažin Zagoričnik
Soustvarjalke in izvajalke: Adriana Josipović, Nika Rozman, Irena Tomažin Zagoričnik, Nataša Živković
Dramaturgija: Barbara Korun
Zvočni prostor: Tomaž Grom
Oblikovanje in vodenje luči: Urška Vohar
Kostumi: Mateja Fajt
Oblikovanje in fotografija: Hanna Juta Kozar / Tomaž Šantl
Fotografija: Nada Žgank
Izvršna produkcija: Sabina Potočki
Produkcija: EMANAT
Koprodukcija: Sploh
Partner: Bunker/SMEEL
Medijska podpora: Radio Študent
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana
Irena Tomažin Zagoričnik (1979, Ljubljana) je zaključila študij filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Večinoma deluje in ustvarja v gibalno-gledaliških predstavah ter znotraj eksperimentalne improvizirane glasbe. Doslej je naredila šest avtorskih predstav: plesni prvenec Hitchickove metamorfoze s skladateljem Mitjem Reichenbergom (2001), solo Kaprica (2005), ki je bil že bolj osredotočen na glas, tega pa je še intenzivneje razvila v kasnejših predstavah. Leta 2006 je predstavila na festivalu Mesto žensk re-make predstave Kaprica z naslovom (S)pozaba kaprice, sledila je Kot kaplja dežja v usta molka (2008), za katero je na festivalu Gibanica 2009 prejela posebno pohvalo žirije kot obetavna koreografinja. Leta 2010 je nastala predstava Splet okoliščin v sodelovanju z Joséphine Evrard, leta 2012 pa solistična predstava Okus tišine vedno odmeva, za katero je na festivalu Gibanica 2015 prejela nagrado žirije in nagrado občinstva za najboljšo predstavo. Leta 2015 je pripravila avdio-video instalacijo Obrazi glasov/šum, ki ji je sledila solo predstava Telo glasu. Izdala je tudi dva avtorska albuma Crying Games in Taste of Silence, je članica glasbene skupine Borghesia, s katero je sodelovala pri dveh zgoščenkah And Man Created God in Proti Kapitulaciji, kot soavtorica pa se pojavlja tudi na albumih Ljubljana–Wien in Theoral Number 8 (Christof Kurzman), Kabinet čudes Brutka Bimbiča ( Bratko Bibič & The Madleys), na kompilacijski zgoščenki Eksperiment Slovenija ... S svojim solo projektom iT in kot vokalistka je sodelovala na mnogih festivalih tako doma kot tudi v tujini (Zagreb, Beograd, Skopje, Dobbia, Dunaj, Biel, Basel, Ženeva, Budimpešta, Berlin, Baltimore, Wels, Tokio, Kyoto, Kassel, Wuppertal, Wroclaw …). Njene kompozicije za geste in glas so bile izdane v knjigah Mathieu Copelanda Une exposition à être lue in Chorégraphier l’exposition ter uprizorjene v Ženevi, Parizu in Madridu. Redno tudi poučuje na delavnicah z glasom v Ljubljani in v tujini.