V teh dneh obeležujemo razpad Prve internacionale. Med 2. in 7. septembrom 1872 je bil v Haagu organiziran mednarodni kongres socialističnih in delavskih gibanj, ki se je končal z usodnim političnim razkolom ter razcepitvijo tedanje revolucionarne levice na anarhiste in marksiste.
Mednarodno delavsko združenje, bolje poznano kot Prva internacionala, je bilo ustanovljeno v Londonu leta 1864 z namenom povezovanja razpršenih socialističnih gibanj in sindikatov širom sveta. Med najpomembnejšimi člani združenja sta že od samega začetka bila tudi Karl Marx in Friedrich Engels, ki sta ključno oblikovala politiko Internacionale, čeprav je ta združevala politično zelo raznolike tokove socializma – od reformistov in marksistov do mutualistov ter anarhistov.
Vrhunec svojega organiziranja je Prva internacionala doživela v času uporniške pariške komune, ko je po delavski vstaji v francoski prestolnici ta za dva meseca prešla v roke revolucionarnega proletariata. V svetu komune je kar tretjina izvoljenih delegatov prihajala iz vrst Internacionale, ki naj bi tedaj štela že okoli 150.000 članov. Po zatrtju komune je v Franciji, pa tudi drugod po Evropi, sledil silovit pogrom nad pripadniki tega združenja. Izkušnja poraza je Marxa in Engelsa še bolj utrdila v prepričanju, da se mora proletariat organizirati in združiti v revolucionarno stranko delavskega razreda, s katero bi osvojil državno oblast in dosegel osvoboditev iz spon kapitalizma. Takšni strategiji, ki je med drugim zahtevala tudi večjo politično centralizacijo odločanja v Internacionali, so se odločno uprli anarhisti.
V anarhističnem taboru je imel osrednjo vlogo ruski revolucionar Mihail Bakunin, ki je med članstvom združenja užival velik ugled in bil deležen velike podpore internacionalistov iz Španije, Italije, Švice in Belgije. Bakuninovi podporniki, znani tudi kot »anarho-kolektivisti«, so se zavzemali za popolno odpravo države in njenih institucij. Zavračali so marksistično zamisel o diktaturi proletariata, saj so menili, da bi se vsakršna politična oblast, tudi tako imenovana »delavska država«, neizogibno preoblikovala v novo obliko tiranije. Po prepričanju anarho-kolektivistov glavno sredstvo družbene preobrazbe tako ni bilo organizirano politično delovanje, temveč spontani revolucionarni vzgibi množic, zlasti kmetov in lumpenproletariata.
Spor v Internacionali se je stopnjeval vse do kongresa v Haagu septembra 1872, pred zasedanjem pa so se med različnimi političnimi skupinami oblikovala tudi taktična zavezništva. Nekateri reformistični socialisti, ki so nasprotovali načrtom za centralizacijo Internacionale, so se povezali z anarhisti, medtem ko so blankisti kljub političnim nesoglasjem podprli Marxove načrte. Ker se Bakunin zaradi nevarnosti aretacije s strani nemške in francoske policije kongresa na Nizozemskem ni mogel udeležiti, je svoje zastopanje prepustil Jamesu Guillaumu, enemu svojih najtesnejših sodelavcev. Generalni svet združenja, v katerem so ključna mesta zasedali Marx in njegovi podporniki, je na kongresu Bakuninu očital organiziranje frakcij in podtalno delovanje. Čeprav se je večina članstva Internacionale nagibala k podpori ruskemu anarhistu in omejitvi pristojnosti generalnega sveta, so delegati z Marxom na čelu kljub temu izglasovali izključitev Bakunina in Guillauma.
Del udeležencev kongresa se je zaradi nasprotovanja odločitvi delegatov že teden dni pozneje odločil v švicarskem mestu Saint-Imier organizirati nov kongres, na katerem so ustanovili Antiavtoritarno internacionalo. Ta je bila julija 1881 razpuščena, na njeno mesto pa je stopila t. i. Črna internacionala. Anarhisti so v naslednjih desetletjih svojo politično pozornost preusmerili z organiziranja delavskih množic na druge strategije delovanja, med katerimi je največ pozornosti požela t. i. propaganda dejanj. V skladu z njenimi načeli so anarhisti v atentatih uspeli pokončati kopico evropskih monarhov in vladajočih meščanskih politikov.
Po razkolu v Prvi internacionali so marksisti sedež generalnega sveta združenja preselili iz Evrope v New York, s čimer so želeli preprečiti nevarnost rivalskega prevzema s strani blankistov in hkrati okrepiti socialistično organiziranje čez lužo. Politični razcepi in selitev sedeža so Internacionalo v naslednjih letih močno oslabili, organizacija pa je izgubila večino svojega nekdanjega vpliva. Generalni svet je zato leta 1876 sprejel tudi uradno odločitev o razpustitvi Internacionale, ki je po dvanajstih letih tako dokončno prenehala s svojim delovanjem.
Kljub začasnemu zatonu mednarodnega delavskega sodelovanja so se v naslednjih letih po Evropi okrepile nacionalne socialdemokratske stranke, ki so povečini sprejele temeljne Marxove ideje in se začele medsebojno povezovati. Na stoto obletnico začetka francoske revolucije, 14. julija 1889, je bila v Parizu tako ustanovljena nova Socialistična internacionala, ki je v zgodovino zapisala z imenom Druga internacionala.
Zgodovinski prispevek je nastal v sodelovanju Inštituta za delavske študije z Radiem Marš.
Avtor prispevka je Grega Hrib.
