Na Trubarjevi ulici so nam sredi največjega vročinskega vala posekali šest kostanjevih dreves. Vrata knjigarne Mariborka so bila vandalizirana z rdečo barvo. Utapljajočega otroka je zaradi pasivnosti mimoidočih iz Drave rešil 81-letni gospod Furgola. To niso prizori iz sočne telenovele, samo letošnja poletna psihoza v Mariboru.
V tem soparnem ozračju zrak dodatno otežuje še kolektivna panika zaradi obupnega stanja Slovenije in sveta. Kuhamo se v neznosni vročini. Osvežujemo novice o stopnjevanju brezciljnih vojn po svetu. Distopična prihodnost postaja distopična sedanjost. Ali pač? Mogoče se človek včasih samo ujame v brezno paničnih algoritmov, ki strašijo in napovedujejo konec sveta. In v sistemu, ki se hrani od naše panike, včasih naredimo največjo korist z odklopom in tem, da čas in energijo namenimo stvarem, ki dejansko naredijo spremembo. Kot je podpora skupnosti in alternativni kulturi v času, ko vlada sredstva raje namenja cerkvi in orožju.
S svojim svetoboljem v kuferamu smo se tako minulo soboto podali na raziskavo, da preverimo, ali je nebo kaj bolj modro izven Maribora. Pobegnili smo na izlet severovzhodno in se znašli nikjer drugje kot na festivalu Nindri Indri v Murski Soboti. Že pet let se prekmurska prestolnica vsak avgust spremeni v azil za alternativno kulturo, obiskovalci pa imajo priložnost spoznati tako lokalne kot tuje zasedbe v različnih sferah alternativne glasbe.
Zaradi letošnjega nenadnega krčenja sredstev Ministrstva za kulturo so organizatorji festivala Nindri Indri zagnali iniciativo “Časti špricer”, s čimer je bil občutek skupnosti letos še toliko bolj izrazit. Skupnost je namreč s svojimi prispevki poskrbela za to, da je festival lahko izpeljal svoj program in ostal dostopen vsem. Koncerti so letos zaradi slabega vremena potekali v notranjih prostorih MIKK-a. Po poročanjih s terena je že petkov lineup raztural. Za glasbeno spremljavo so poskrbeli modularci Clockwork Voltage Techno Orchestra, The Margins, Vaague, pankerji Drhal, za konec pa je sukal Maro. Tudi v soboto nas je čakal pester razpored, od IDM-a in slastnega sludgea do indie rocka in UK garage-a.
Večer je otvoril Kreek - Matija Dolenčić. S svojim projektom je predstavil nabor avtorskih komadov, ki se gibljejo v sferi IDM-a. Glasbo so na platnu spremljale izvrstne vizualije glitchy prizorov teka po nočnih ulicah z zabrisanimi uličnimi svetilkami. S tem so nekoliko sugerirale občutek poznopoletne nostalgije. Drugič so prešle v abstraktne, nekoliko zabrisane organske oblike, ki so se prelivale druga v drugo, občutek nostalgije pa je dodatno podkrepila še estetika starega projektorja.
Tudi sama glasba se je gibala v nekoliko temačnem zvočnem prostoru z glitchy in večplastno estetiko. Dolenčić je suvereno preklapljal med instrumenti in pristopi. Najprej je kombiniral predvajan Ableton track z naborom kitarskih efektov. Kasneje je pri eni izmed skladb prekinil elektronsko smer in glasbo vodil v akustični premor s klasično kitaro. V ozadju pa so se medtem predvajali njegovi odsevi. Za udaren konec se je pri zadnji pesmi platno dvignilo in Dolenčić je zadnjo skladbo odigral na bobne in tako nastop zaključil energično in intenzivno.
Kreek je morda dober most do elektronike za tiste, ki v teh žanrskih vodah niso doma. Njegova glasba je namreč dovolj melodična, da ne deluje sterilno elektronsko, ampak vseeno nosi elemente človeškosti in ranljivosti. Vse skupaj pa združi v unikaten avdio-vizualen performens, ki poslušalce po eni strani “nahypa” z elektroniko, po drugi strani pa potopi v introspekcijo z melodičnimi odseki in vizualijami.
Recenzentska objektivnost bo na tej točki zaškripala. Naslednja izmed nastopajočih je bila namreč novomeška zasedba Kormorana, ki nas je z overdriverskimi kitarami in težkim basom skoraj pribila na steno. Po devetih letih pavze se je Kormorana letos vrnila na sceno s svojim drugim albumom Leto, ki nosi še bolj dopiljen in sludgerski zvok od prvenca Ura. Po tonu in vokalih Kormorana močno spominja na grunge legende Alice in Chains. Njihova sestava je minimalistična - kitara, bas, bobni in vokal. Svojo muziko opisujejo kot “heavy-flying-rock” - nekaj lebdečega, a hkrati težkega in prizemljenega.
Vrhunec je bila njihova izvedba skladbe Črna Sivka iz albuma Ura, ki so jo odpeli v imitirani prekmurščini. Pesem je med bolj udarnimi, na malo humoren način pa opeva motiv prepovedane podeželske ljubezni. Vsebinsko pesmi ne dolgotvezijo. Idejni vodja zasedbe, kitarist in vokalist Matej Počervina je rekel, da poskuša biti raje Iggy Pop kot Bob Dylan. Z malo besedami tako pušča poslušalcem prosto interpretacijo, ki pa jo usmerja jasno težek in doomerski zvok.
V živo je ta zvok še veliko bolj fizičen. S počasnimi buildupi gradi težek ton, ki nato izbruhne v headbengerske pasaže. Te pasaže so se včasih nenadno pomirile ali pa spreobrnile. S temi anti-izbruhi je zasedba držala poslušalce v stanju nerazrešenosti, kjer smo si želeli še. Med njihovim nastopom smo stali tik ob oknu, z ene strani nas je objemal poletni veter, v katerem so se čutili prvi znaki jeseni. Z druge strani pa so nam pod kožo prodirali težki sludgerski ritmi. In mi smo se nahajali nekje vmes.
Poletni veter je kasneje na oder pripihnil zagrebčanke Žen, ki jih imenu primerno sestavljajo štiri žene. Če je kdo morda stereotipno pomislil, da bo glasba zato nežnejša, se je pošteno zmotil. Dekleta so špilala rock, ki je pošteno šopal, v nekaterih odsekih celo intenzivnejše od Kormorane. Z izrazito ostrimi bobni je zvok ostal jasen, kitare pa so včasih iz minimalističnih pasaž prešle v bolj zabrisane dele z veliko kitarskimi efekti. Kombinacija ostrih bobnov in zabrisanih instrumentalov je malo spomnil na izraz zasedb The Charlatans in Ride.
Poleg bobnov, kitare in basa so glasbo spremljale še vizualije geometrijskih oblik in zabrisanih gradientov na platnu in po stropu. Glasbenice so VJ-ki Tanji posvetile shouout kot četrti članici zasedbe. Grafike so odlično sledile stilu glasbe, včasih pa celo direktno reagirale na ritem bobnov. Žen so požele odličen odziv publike, ki jih je z močnim aplavzom povabila nazaj na oder. Sprva so bile glede tega malo zadržane, v smislu, da so vezane na uro in da nočejo jemati časa naslednji izvajalki. Ampak ajde, na koncu so zašpilale še eno za publiko.
Koncertni del večera je zaključila Goldie B, francoska producentka, multi-instrumentalistka, pevka in DJ-ka. Postregla nam je z žanrsko fuzijo UK garage-a, 2-stepa in jungla. Na trenutke so se zaznali tudi nežnejši, bolj soulovski elementi. Goldie B je včasih v glasbo vključila svoj vokal, malo pela in repala. Tako je nastal odštekan žanrski hibrid, ki je razplesal občinstvo ob stroboskopskih vijoličnih lučeh. Francoska glasbenica pa je s svojo karizmo pripravila teren za zadnje dejanje večera, ki sta ga zaključili DJ-ki S&M (Sara in Mojca).
Rezultati sobotne raziskave so torej sledeči. Soboški grad je super lokacija za zadnji šus poletnega koncertnega overdozanja. Kar se tiče obupnega stanja sveta pa to: v enem zamahu ga ne bomo rešili. Začnemo pa lahko s tem, da podpremo lokalne iniciative ter obiščemo neodvisna prizorišča in skupnosti v manjših krajih. Tam kjer scena živi in operira z ogromnim entuziazmom, čeprav diha na skromnejših aparatih. Večer se je končal z vrnitvijo v realnost, a z zavedanjem, da v obupnih časih vseeno obstajajo prostori, ki gojijo skupnost, dobra energija in glasba pa vsaj za nekaj ur uspešno uničita kolektivno tesnobo v zraku.
