Junijske volitve in nadaljnji potek dogodkov so z oblikovanjem manjšinske vlade in projektnim sodelovanjem stranke Levice pred približno mesecem dni dobile razplet. Ta razplet bi najlaže povzeli kot "tresla se je gora, rodila se je miš", pa tudi "nič novega pod soncem". V obeh primerih je končni rezultat tehnokratska vlada z ustrezajočim pridevnikom levo-sredinska; levo-sredinska, ker je nastala kot pragmatična alternativa SDS-ovi vladi in ker, izvzemajoč deklarativne fraze, preostanek leve retorike izhaja iz Levice, projektnega partnerja vlade.
Letošnje volitve smo sicer v Poliziki že večkrat uporabili kot ozadje za opis pomembnih konceptov razrednega boja. V majski Poliziki smo izpostavili razliko med oportunističnim in revolucionarnim pristopom do volitev ter pomanjkljivosti in omejitve reformističnega pristopa. V julijski Poliziki smo na primeru Levice in civilne družbe, vključno s sindikati, načeli vprašanje avantgardizma. Tokratna Polizika pa bo posvečena kritiki liberalne demokracije kot take. Drugače rečeno: prizadevali si bomo pokazati, da je največja omejitev demokratičnosti v liberalni demokraciji kar sama liberalna demokracija.
Trditev bomo za začetek podprli s hitro primerjavo dveh volilnih sistemov: večinskega, znanega tudi kot "first past the post", ter proporcionalnega volilnega sistema.
V prvem sistemu politična stranka z največ glasovi dobi tudi parlamentarno večino, pa četudi je razlika med prvo in drugo največja stranka manj kot, recimo en, pol ali celo četrtina odstotka. Dva primera držav z večinskim volilnim sistemom sta ZDA in Velika Britanija. V praksi takšen volilni sistem vodi v veliko koncentracijo moči v rokah najmočnejših političnih strank, ki ne odseva njihove dejanske podpore med prebivalstvom; slednja je manjša. Najbolj znan primer so ZDA, kjer imata že dve stoletji monopol republikanska in demokratska stranka. Obe stranki sta zgodovinsko večkrat menjali svoja stališča; pa tudi sicer je razlika med obema strankama tako majhna, da sta de facto dve frakciji ene same velike kapitalistične stranke.
Proporcionalni volilni sistem, alternativa večinskemu sistemu, se sooča z obratnim problemom, ki ga slovenska politična scena tekom zadnjih dveh volitev dobro ponazori. Tako na letošnjih kot prieteklih volitvah leta 2014 so močno pridobile nove politične stranke; v primeru prejšnjih volitev SMC, pri letošnjih LMŠ. To ne pomeni, da ni političnih strank, ki bi se zanašale na dolgoročno volilno bazo. Takšen primer sta SDS in SD, ki pa sta pokazala, da je v proporcionalnem sistemu konkretni stranki težje obdržati monopol nad politično oblastjo; mandator nista Dejan Židan ali Janez Janša, temveč Marjan Šarec, ki je relevantna politična figura na nivoju Slovenije postal šele v lanskih predsedniških volitvah. Isto velja za SMC v prejšnjih volitvah, ki je kot stranka nastala šele v začetku volilne kampanje.
Ravno novi stranki SMC in LMŠ pa sta najbolj zgovorni, da proporcionalni sistem ni odgovor, ki bi odpravil pomanjkljivosti večinskega sistema. Izkaže se, da vprašanje politike ni toliko stvar novih obrazov ali strank, ampak nove politične linije. Nadalje ta ni vezana na abstraktne ideje ali čisti razsvetljeni um, ampak na interese razreda, ki ga ta linija zagovarja, pa naj se tega zaveda ali ne. Vsakršne iluzije, da se da takšne "ideološke delitve" preseči, vodijo le v konzervativizem in tehnokracijo; ponovno sta zgovoren primer ravno trenutna in pretekla vladajoča stranka. Če je bivši premier Miro Cerar tehnokrat, ki ga bolj kot vsakršni družbeni konflikti skrbi, da se oblast izvaja po črki buržoazne zakonodaje, je zdajšnji premier Marjan Šarec dosledna evolucija malomeščanskega tehnokrata. Svoj modus operandi, ki ga je prevzel od Cerarja, dopolnjuje z liberalno retoriko in puhlicami, ki jih niti Borut Pahor ne jemlje več resno. Stabilnost vladavine buržoazije in njenih malomeščanskih lakajev je dobro razvidna ravno v tem, da si ti lahko privoščijo frakcijske spore za ministrske stolčke. Dokler ne prideta v ospredje vprašanje produkcijskih odnosov in delavski prevzem politične oblasti v dejanjih in praksah, ne le občasno na jeziku, so vsakršne besede o demokraciji prazne.
Vprašanje demokracije ima še dodatne razsežnosti. Liberalna demokracija ovira demokratičnost družbe tudi iz povsem strukturnih razlogov. Demokratičnost omejuje že s svojo tehnično izvedbo, čigar pomanjkljivosti pa so ponovno vezane na razredno strukturo družbe. Niso torej vprašanje "pravilnih" ali "napačnih" ljudi in niso deviacija od idealne liberalne demokracije, ampak so kar njene temeljne značilnosti.
Za začetek je vredno izpostaviti, da je zgodovinsko delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno oblast posledica boja za omejitev in nadalje strmoglavljenje oblasti fevdalne monarhije. Protagonist tega boja je zgodovinsko bila buržoazija, v nekaterih primerih, kot na primer Angliji, pa je zametke tega boja začela voditi že aristokracija proti centralizirani monarhiji. V buržoazni državi pa ima takšna delitev oblasti za posledico, da dejanski izvajalci politične oblasti niso odgovorni ljudskim množicam, saj jih slednje niti ne izvoli na njihove položaje. Spomnimo: če ima kapitalizem liberalno demokracijo, se ta nanaša na parlament oziroma zakonodajno oblast. Funkcionarji izvršne veje oblasti, kot na primer ministri in vsi podrejeni funkcionarji, na svoje pozicije niso voljeni, ampak so imenovani s strani poslancev iz zakonodajne veje oblasti.
Da to ni nepomemben detajl, so ponovno pokazala nedavna koalicijska pogajanja; z izjemo Nove Slovenije in Levice v tako imenovanem peterčku glavna vprašanja niso potekala glede političnih vprašanj, ampak razdelitve ministrskih stolčkov. Ponovno spomnimo, da to niso naše izpeljave in sklepi, ampak kar uradne izjave koalicijskih strank.
Delitev oblasti oziroma sistem "zavor in ravnotežja" tako preprečuje le koncentracijo vse politične oblasti v rokah enega človeka ali male peščice posameznikov. Najbolj pomembna lastnost delitve oblasti postane jasna šele ob menjavi vlad; da utrjuje stabilnost buržoazne države. Ta nadalje skrbi za stabilnost kapitalističnega družbenega reda, s tem pa tudi oblast buržoazije nad delavskim razredom.
Posledica je izoblikovanje kaste poklicnih politikov in funkcionarjev, ki so v prvi vrsti odgovorni samim sebi, temu primerno pa gledajo predvsem na lastne interese. Trditev, da je buržoazna politika, kot na primer parlament in ministrstva, leglo karierizma, je točna. Problematična je le, če iz tega izpeljemo moralistični zaključek, da je potrebno le "poštenih politikov" in "državljanskega nadzora"; da je kapitalistična politika lelo karierizma, je njena sistemska značilnost, ki zahteva temu primerno sistemske rešitve v obliki radikalnih prevratov. Strmoglavljenje politične oligarhije in buržoazne ekonomske diktature sta globoko prepletena procesa; enega boja ni mogoče uspešno zaključiti brez drugega. Tudi zgolj hipotetična popolna politična demokratičnost je slaba tolažba, če produkcijo, s tem pa tudi distribucijo družbenega bogastva še naprej nadzira buržoazija; smrtni udarec buržoaziji je nemogoč brez osvojitvi in preoblikovanja politične oblasti, s katero se delavsko upravljanje zaščiti pred povratnim sunkom sedaj bivših kapitalistov. Boj za politično in boj za ekonomsko demokracijo sta tako sestavna dela skupnega boja: razrednega boja za revolucionarno družbeno preobrazbo.
V tem trenutku je kot prvi korak treba ovreči iluzijo, da je demokratičnost družbe pogojena s številčnostjo političnih strank, ki medsebojno tekmujejo na volitvah. Iz tega vidika je Slovenija blizu vrhunca, kar se da doseči z liberalno demokracijo. Ima proporcionalno volilni sistem, ki otežuje izoblikovanje političnih monopolov, hkrati pa ima obilico novih strank, ki v več primerih celo pridejo na oblast. Takšna razlika pa je pomembna kvečjemu na taktičnem nivoju; temeljnih protislovij demokracije in razredne družbe ni zmožna razrešiti. Drugače: demokracija ni vprašanje novih političnih strank ali njihovega števila, temveč - razrednih pozicij in razrednega boja.
Odpoved: Poliziko je pripravil Jerič.
