Tudi tokratna Polizika je namenjena kritičnemu pregledu današnjega stanja na levici, a z manjšo spremembo glede na pretekle vnose. Slednji so vprašanje obravnavali na najširšem in splošnem nivoju, kot na primer vprašanje sektaštva ter definicijo levice iz razredne perspektive. Tokratna Polizika je nasprotno odziv na aktualno politično dogajanje. Ne, ni odziv na tako imenovano "debato stoletja" dveh "veleumov", ampak analiza diskurza levice, apliciranega na praktično vprašanje, ki zadeva razmerje med delom in kapitalom. Povedano manj grandiozno: govorimo o vprašanju krajšanja delovnega dneva, ki je bilo še posebej na poudarku v dnevih pred prvomajskim praznikom dela.
Znižanje delovnega dneva iz osmih na šest ur je tema, ki se sporadično, a dokaj periodično pojavlja; pred prvomajskim praznikom se je vprašanje pojavilo, ker je letošnja tema diskurza ob tej priložnosti poleg večno aktualne in velikokrat zelo ohlapno definirane prekarnosti tudi dolžina delovnega dneva. Ob tej priložnosti spomnimo, da je letošnja parola sindikatov ob prvem maju 8/8/8 oziroma osem ur dela, osem ur počitka oziroma prostega časa, osem ur spanja. Parola predstavlja odgovor na empirično dejstvo, da v praksi delovni dan velikokrat krepko presega predvidenih 40 ur na teden, in to tako v "atipičnih oblikah dela", kot na primer zaposlovanja preko s.p., kot delovnih razmerjih, ki bi bila smatrana za "dostojno delo". Pri tem se ideja skrajšanja delovnika na 6 ur prikazuje kot kritika 8/8/8 parole, da je ta preveč skromna in da je dejansko konzervativna v smislu, da se ne bi smeli zadovoljiti zgolj z obrambo že priborjenega, ampak nasprotno stremeti k dodatnim pridobitvam; v tem konkretnem primeru, v skrajšanje delovnega dneva.
Na prvi pogled vse lepo in prav. Za začetek ne smemo ignorirati de facto kršitev pridobljenih delavskih pravic in proti njimi biti neizprosen boj. Popolnoma pravilno. Nadalje ne smemo ostati zgolj na defenzivi, na že pridobljenem, ampak si izboriti še dodatne pridobitve. Ravno tako pravilno. Ni pa vse tako popolnoma pravilno pri sami argumentaciji in splošnem pristopu do vprašanja. Tukaj namreč stopimo v sivo polje ambivalence. Na eni strani imamo pravilno, tako politično kot empirično, pozicijo, da je to ukrep, ki bo koristil delavcem. Poleg zmanjšanja poklicnih bolezni je tukaj tudi očitna opazka, da bodo s tem delavci imeli več prostega časa za samoizpolnitev. Na drugi strani se pa poudarja, da ima to ugodne posledice tudi za kapital, da takšen ukrep ne bo zmanjšal profitov ali produktivnosti, ampak bo slednjo kvečjemu celo povečal. Če bi bili v socializmu, bi poleg drugačne terminologije, tako nominalne kot vsebinske, tudi sama opazka lahko, ne pa tudi nujno, imela drugačne konotacije. Tudi če bi v statusu quo to bila zgolj popolnoma postranska opazka, bi bila pogojno, ampak zares pogojno, dopustna. Temu pa ni tako; ne le, da ni to trivialna opazka, ampak je celo eden izmed temeljnih argumentov za skrajševanje delovnega dneva. Še več: iz takšne pozicije ukrep zagovarjajo, aktivno ali pasivno, celo sindikati, domnevni zastopniki delavskih interesov.
Pomanjkljivosti takšnega pristopa bomo pojasnili na primeru prispevka iz spletnega portala RTV Slovenija, ki naslavlja vprašanje šest-urnega delovnika. Ravno tako se bomo opirali na epizodo informativne oddaje Koda, ki naslavlja isto vprašanje in tudi kaže enake temeljne poteze; oboje je dostopno na spletni strani RTV Slovenija. Ne moremo sicer reči, da je sporazumaški pristop s kapitalom, ki ga bomo obravnavali, absolutno prevladujoča značilnost za vsa gibanja in akterje, ki zagovarjajo skrajšanje delovnega dneva; lahko pa z veliko gotovostjo rečemo, da je tendenca sporazumaštva močno prisotna in upamo, da bo prispevek pripomogel k boju proti njej.
Začnimo z opazko, ki sicer ni ključnega pomena, je pa vseeno zgovorna in služi kot uvod za nadaljnje komentiranje. Ta opazka je, da tudi navedeni primeri prehoda na šesturni delovnik niso univerzalno veljavni. Najbolj zgovoren primer izhaja iz velenjske Plastike Skaza, za katere je celo eksplicitno navedeno, da skrajšanje delovnega dneva ne velja za vse zaposlene. Natančneje: velja za administrativne delavce, medtem ko se morajo proizvodni delavci zadovoljiti zgolj z velikodušnim postopnim prehodom iz štiri-izmenskega na tri-izmensko delo. Čeprav je to zgolj en primer, pa nakazuje na probleme, s katerimi se bo prevladujoči pristop do šesturnega delovnika slejkoprej soočil, če bo hotel takšno spremembo narediti za univerzalno, k čemur tudi mora stremeti.
Argumentov za skrajšanje delovnega dneva je več, ne glede na posebnosti vsakega argumenta pa jim je skupna ena temeljna značilnost. Natančneje: prevladuje linija, da takšen ukrep ne bo koristil le delavcem, ampak tudi kapitalu. Da navedemo le dva pomembnejša argumenta. Prvi je ta, da se bo s tem povečala produktivnost in splošna zadovoljnost delavcev, oboje pa je v prid tako kapitalu kot delavcem; pomeni nadaljnji socialni mir in nadaljnjo "konkurenčnost" kapitalista. S tem povezan je sorodni argument, da se bodo s tem zmanjšali takšni ali drugačni izdatki, vezani na poklicne bolezni in bolniške odsotnosti; nasproti kapitalu to sicer, vsaj neposredno, ni prevladujoč pristop apeliranja, je pa vseeno vreden omembe.
Je pa omembe toliko bolj vreden drugi pristop: da bo takšen pristop imel minimalen vpliv, vsaj v negativni smer, na profitno mero kapitalista. Drugače povedano: eden izmed pomembnejših argumentov, celo s "progresivne" strani in sindikatov, je v tem, da sploh ni nujno, da bo skrajšanje delovnega dneva vplivalo na mero presežne vrednosti oziroma dela novo ustvarjene vrednosti, ki si ga kapitalist prisvoji kot lastnik produkcijskih sredstev! Če povedano izpeljemo do logičnega zaključka: skrajšani delovnik po takšnem pristopu sploh ne bo vplival na profite in posledično na kapitalistično izkoriščanje, saj bodo delavci pač nadoknadili in krajši delovnik plačali z večjo intenzivnostjo dela.
Na tem mestu si privoščimo zgodovinsko opombo, da takšna dinamika izkoriščanja nikakor ni novodobni izum, ampak obstaja, odkar obstaja boj za krajši delovni dan. Tako je nepravilno misliti, da krajšanje delovnega dneva samo po sebi pomeni tudi manjše profite kapitalista. Takšen pristop predpostavlja statičnost nasprotne strani; enostavneje povedano, predpostavlja, da bo kapitalist enostavno pristal na zahteve delavstva, brez lastnih kontraofenziv. Predpostavka je napačna tako iz teoretičnega kot empiričnega vidika. Nasprotno je eden izmed temeljnih proti-ukrepov kapitala na krajšanje delovnega časa povečanje intenzivnosti dela. Drugače povedano: če je delovni dan krajši, bo v tem skrajšanem delovnem času samo delo toliko bolj intenzivno.
To je značilnost, ki jo je Rudolf Hilferding opazil pred več kot 100 leti. Največja sprememba v tem času je kvečjemu v tem, da se danes kapitalistu sploh ni treba več ubadati s tehnikalijami, kako kompenzirati krajši delovnik z bolj intenzivnim delom. To vprašanje namreč razrešijo sami reformistični akterji, ki v svoje že tako skromne zahteve vključijo klavzulo, da te ne bodo delovale v škodo kapitala.
Predstavljena argumentacija za skrajšanje delovnega dneva je najbolj zgovoren primer, ki potrjuje pravilnost postavljene teze. Tako rekoč vsi predstavljeni argumenti so, ne glede na posebnosti konkretnega argumenta, stali na postavki, da obstajajo rezerve na področju intenzivnosti dela, ki jih je možno mobilizirati za kompenziranje krajšanja delovnega dneva. Če ponovno povemo drugače: vprašanje dneva je bilo in je še vedno, ali je z večjo intenzivnostjo možno nadoknaditi izgube, ki jih bo caeteris paribus prineslo krajšanje delovnega dneva. Sicer drugače artikulirano je bilo to še vedno skupno vprašanje obeh strani; na eni strani je to bilo izraženo z apeliranjem na večjo produktivnost, ki izhaja iz višje motivacije, na drugi strani pa je to vprašanje bilo, v takšni ali drugačni obliki, neposredno postavljeno.
To na eni strani pojasni, zakaj omejene razsežnosti skrajšanja delovnega dneva. Kot smo že povedali, so se omenjeni primeri nanašali predvsem na določene sfere umskega dela; povsod drugod, kjer je delo že dovolj intenzivno, da bi vsakršno povečanje vodilo v popolnoma upravičeno zgroženost in nasprotovanje, je bilo bodisi izpuščeno iz diskusije ali pa je celo bilo eksplicitno povedano, da to za takšne sfere dela ne velja. Hkrati pa tudi daje jasno sporočilo, da vsakršno skrajšanje delovnega dneva ne bo darilo kapitalista, ampak bodo bodisi breme morali nositi delavci sami bodisi z drugimi sredstvi prisiliti kapitalista, da stroške krajšega delovnega dneva prevzame nase oziroma na profitno mero kapitala. Prej postavljena opazka, da prevladujoči diskurz ob vsakršnem krajšanju delovnega dneva predpostavlja nespremenjeno mero presežne vrednosti, je tako tudi empirično potrjena.
Kar je tudi dobro uvodno vprašanje v zadnjo ključno opazko in vprašanje tokratne Polizike. Pričenjamo z opazko, da tudi stran, ki je dala pobudo za šesturni delovnik, do samega kapitala ni zavzela antagonističnega odnosa. Tega ni storila niti največja sindikalna zveza v Sloveniji ZSSS, kot je razvidno iz izjav njene predsednice. Prevladujoča drža tako več kot očitno ni bila borbeno nastopiti proti kapitalu in ga prisiliti v sprejetje ukrepov, ki bi izboljšali položaj delavcev. Nasprotno so bile temeljne poteze značilne za pristop socialnega dialoga; ne le prepričevati kapital, da so interesi dela in kapitala skladni, ampak parolo tudi vzeti kot maksimo za prilagoditev lastnih zahtev. Upoštevajoč konfliktni odnos med delom in kapitalom kot osrednjim elementom kapitalističnega razrednega boja to ne pomeni nič drugega kot kapitulirati pod zahtevami kapitala. O oportunizmu socialnega dialoga tukaj ne mislimo izgubljati nepotrebnih besed; njegova izhodišča in protislovja smo v preteklosti že opisali.
Je pa kljub temu relevantno vprašanje, zakaj izbrati ravno pristop sporazumaštva s kapitalom. Sam pristop sicer izhaja iz značilnosti socialnega dialoga, a je za naše namene potreben dopolnitve.
Kapital je v sprejetje reform možno prepričati na dva načina. Prvi je ta, da predlagane reforme ne bodo delovale v škodo kapitala. Drugi je ta, da bodo predlagane reforme povzročile manj škode kapitalu, kot če bi jih zavrnil, saj bi se v tem primeru soočil z množičnim delavskim odporom, kamor spadajo, na primer, tudi stavke. Za drugi pristop je potrebna mobilizacija delavskega razreda, torej pristop množičnega delovanja. Grožnje kapitalu, ki jih ni možno podkrepiti z množično akcijo, so prazne grožnje; morda vir zasmehovanja, nikakor pa ne realno izvedljiv reformizem.
Ravno takšna množična mobilizacija delavstva pa deluje v detriment reformizma; njegove zahteve se nasproti mobilizirani družbeni moči izkažejo za brezupno skromne, same zahteve reformizma po spravi, socialnemu dialogu in razrednemu sodelovanju se izkažejo za kontraproduktivne interesom delavskega razreda. To je tudi temeljni razlog, da se reformizem sam po sebi ne poslužuje drugega pristopa; ker na srednji in dolgi rok ob eskalaciji razrednega konflikta razkrije nemoč njegovega polovičarskega pristopa. Še več: če se reformizem poslužuje drugega pristopa, to stori le pod velikim pritiskom revolucionarne alternative, nasproti kateri je prisiljen tekmovati kot politična sila, ki zastopa delavske interese. Ta opazka je ravno pomembna kot prva.
Ob upoštevanju vsega povedanega in trenutnega političnega stanja reformističnemu pristopu, ki je tudi prevladujoči, ne preostane drugega kot prvi pristop; apeliranje na kapital in prilagoditve svojih zahtev, da bodo te tudi pogodu kapitalu. Takšna politika je rezultat realpolitičnega pristopa, ki pa se nadalje naslanja na analizo trenutnega razmerja moči. Navkljub temu, da bi skrajšanje delovnika iz povsem očitnih razlogov poželo množično podporo v delavski razredni bazi, se reformistična pozicija boji mobilizirati to podporo; tako nasproti prevladujoči buržoazni politiki ne nastopa z vsemi razpoložljivimi vzvodi moči. Grožnje z uporom bi se izkazale za prazne, zato reformistični poziciji ne ostane kaj drugega kot prvi pristop, torej pristop socialnega dialoga in prilagoditev zahtev interesom kapitala.
Zaključujemo z dvema opazkama. Prva je ta, da medlost zagovornikov šesturnega delovnika ne izhajajo zgolj iz ideološke zaslepljenosti, ampak so, upoštevajoč njihovo družbeno in zgodovinsko vlogo, precej realna ocena njihovega dejanskega stanja. Natančneje: da ne govorijo iz pozicije moči, ampak ravno nasprotno iz pozicije nemoči. Nadalje ima ta pozicija nemoči korenine v protislovjih, ki jih vsebuje reformističen pristop, odsotnost politično relevantne komunistične alternative pa ta protislovja le še dodatno izpostavi. Pripomnimo le še, da takšna defetistična pozicija prevladuje v času gospodarske konjunkture. Tukaj lahko ponovno Hilferdinga, tokrat opazko, da je to najugodnejši čas za izpolnitev reformističnih zahtev. Če so torej reformistične struje po skrajšanju delovnika še v zanjo relativno ugodnem času omejene na medlo iskanje skupnih interesov s kapitalom, s kakšnim razlogom lahko potem nanjo računamo v času krize, ko je manevrski prostor za kompromise s kapitalom dodatno skrčen in bo zahteve reformistične struje bodisi izkoristil kot izgovor za dodatno ofenzivo nad delavstvo bodisi bo samo strujo spremenil v podizvajalca svoje oblasti?
Kar pa pod nobenim pogojem ne pomeni, da moramo predlogu skrajšanja delovnega dneva nasprotovati. Ravno nasprotno: spremeniti jo je treba v zahtevo in izpostaviti, da je glede na sedanjo razvitost produktivnost takšna zahteva obupno preskromna. Komunistična pozicija ne pomeni nasprotovanje reformističnim zahtevam, ampak se nasprotno toliko bolj zagreto zavzema za njihovo dosledno in univerzalno uveljavitev. Na prvi pogled ironično to izhaja ravno iz razlike, da šesturni delovnik v okviru kapitalizmu komunistična pozicija vidi zgolj vmesni korak na poti do cilja, medtem ko so takšni ukrepi za reformizem kar glavni cilji. Reformistična pozicija svoje cilje postavlja v okvire kapitalizma; posledično je neprestano primorana svoje cilje omiliti in prilagoditi interesom vladajočega razreda. Komunistična pozicija jih že v svoji zasnovi presega, s tem pa tudi razpolaga s superiornimi sredstvi za razrešitev celo reformistično postavljenih problematik. Če ponazorimo na vprašanju krajšanja delovnega dneva: reformizem se mora ubadati še z vprašanjem profitne mere kapitala in kaosom tržnega gospodarstva, kjer je komunistična pozicija ponovno superiorna. Na dolgi rok razpolaga z orodjem planskega gospodarstva, ki ga ne bremeni ne eno ne drugo; na kratki rok profitna mera kapitala ni njena skrb, saj kritizira ravno idejo razrednega sodelovanja in iskanja skupnih interesov.
Kot končni zaključek odgovorimo na vprašanje o uvedbi šesturnega delovnega dneva z vprašanjem in zahtevo: "A zgolj na šesturni delovnik? Zakaj ne na še manj?" ter "Nikakor ne na plečih delavcev; če kdo, naj to breme nosi kapital!"
Odpoved: V skrajšanem delovnem času je Poliziko spisal Jerič.
Dodatno branje in viri:
