Sektaštvo ali združena levica?

Pritoževanje nad razklanostjo znotraj levice in pozivi k njeni enotnosti niso nikakršna novost. Novost niso niti argumenti zanjo; da se razne frakcije levice konec koncev soočajo s skupnimi sovražniki in težijo k istemu cilju, ki ga je možno doseči le s skupnim nastopom. Vprašanja kot na primer, ali je cilj reforma kapitalizma ali njegova odprava oziroma revolucija, so smatrana za teoretsko fineso in sektaštvo, ki po nepotrebnem ruši enotnost levice. Obtožbe "stalinizma" ali moderniziranih različicah, kot na primer "tankijev", v negativnem pomenu, seveda, so ravno tako vse prej kot redkost.

 

Vprašanje razredne sestave ter prepletanja in konflikta razrednih interesov znotraj levice je vsekakor na mestu. Ravno tako je na mestu, da iz tega razrednega vidika prevprašamo sam koncept levice. A to je tema za naslednjo Poliziko; v tokratni oddaji se bomo osredotočili na vprašanje sektaštva in svobode kritike.

 

Tako sektaštvo kot svoboda kritike, pa tudi vsebinsko povezani dogmatizem, so same na sebi fraze. To pomeni, da se njihov pomen spreminja ne le glede na konkretne okoliščine, v katerih so fraze izrečene, ampak tudi glede na to, kdo jih izreče. A priori in dokončno obsoditi sektaštvo in svobodo kritike kot izgovor za oportunizem je tako neupravičeno, četudi to velikokrat drži. Nasprotno moramo za vsako resnejšo obravnavo vprašanja odgovoriti na ključno vprašanje, kdaj so frakcijski boji oziroma sektaštvo upravičeni, kdaj so le izgovor za oportunizem, kdaj pa res govorimo o nepotrebnem sektaštvu, ki je samo sebi namen in ničemur ne koristi.

 

Vprašanje združene levice in sektaštva se tako strne v dve vprašanji. Prvič: ali je spor upravičen ali govorimo le o finesi, ki ni bistvenega pomena? Drugič: kakšna je razredna, s tem pa tudi ideološka, pozicija tako opozicije kot prevladujoče linije? Zavoljo lažjega razvoja argumenta bomo najprej obravnavali drugo vprašanje, nato pa se bomo posvetili še prvemu.

 

Začnimo diskusijo drugega vprašanja z opazko, da je današnja situacija v opaznem nasprotju s situacijo, kot je bila na primer pred dobrimi 100 let. V tem obdobju je bila marksistična revolucionarna linija tista, ki je bila uradno prevladujoča, oportunizem pa se je bil prisiljen zateči za krilo "svobode kritike" in podobnih fraz.

 

Današnja situacija je obratna. Danes je marksistična zahteva po radikalni družbeni preobrazbi tista, ki je smatrana za nepotrebno sektaštvo in nepotrebno rušenje enotnosti mitične in močne "levice". Karikirano, a velikokrat resnično: zakaj se ubadati z vprašanji, kot so avantgardna partija in mezdno suženjstvo ter zakaj sploh uporabljati takšne besede, saj te prekarne delavce ne zanimajo in so končni cilj dostojno delo in dostojne zaposlitve?

 

Razlika pa je le površinska in je edinole v razmerju moči. Dokler je marksizem imel še dovolj avtoritete, so se tudi oportunisti bili prisiljeni predstavljati kot "konstruktivna kritika" in "modernizacija" marksizma ali njegove aplikacija na "unikatne zgodovinske okoliščine". Danes je nasprotno marksizem potisnjen v položaj radikalne disidentske opozicije; prisiljen je zavzeti položaj kritike prevladujoče oportunistične in utopično-socialistične linije. Da smo povsem na jasnem: to ni prednost, ampak je neugoden položaj, je pozicija nemoči.

 

Temeljne poteze tako oportunizma kot marksizma glede vprašanja sektaštva ostajajo enake. Če kaj, toliko bolj v oči bode konsistentna drža oportunizma, ki je glede sektaštva ostala nespremenjena, čeprav je vmes minilo več kot stoletje. Če strnemo pozicijo oportunizma do sektaštva in svobode kritike, kolikor lahko: oportunizem zase zahteva neomejeno svobodo kritike revolucionarnih pozicij, ob vsakem povratnem sunku pa se bo skliceval na svobodo kritike - lastno, seveda.

 

Da je ironija še večja: takšen oportunizem radikalne pozicije obtožuje sektaštva in rušenja enotnosti progresivnega gibanja, pri čemer dolgoročne revolucionarne cilje označi za brezpredmetne ali za blodnje posameznikov, ki "nimajo stika z realnostjo". Če bi morali temeljno lastnost oportunizma povzeti z eno samo frazo, bi to bilo parafraziranje naslova Leninovega dela, ki naslavlja ravno opisane muhe oportunizma: razbijanje enotnosti pod plaščem kričanja o enotnosti.

 

Vprašanje sektaštva je v končni fazi slepa ulica. Odvisno je namreč od vprašanja, katera pozicija je prevladujoča: marksistična ali oportunistična. V primerjavi s tem je bolj smotrno postaviti vprašanje svobode kritike.

 

Marksizem se pri odgovoru na to vprašanje ne zanaša na enoznačne in retorične odgovore, ampak upošteva kompleksnost problematike. Natančneje: četudi drži, da se oportunizem zelo velikokrat predstavlja kot "kritična interpretacija" ali "modernizacija" (ali katerikoli drugi poljubni evfemizmi) marksizma, to ne pomeni, da je vsaka kritika marksizma oportunizem.

 

Če se marksizem postavlja kot znanstevni pristop družbene analize, potem mora upoštevati dvoje. Prvič: da predmet raziskovanja, v tem primeru razredne družbe, ni statičen, ampak se spreminja skozi čas. Medtem ko drži, da do bistvenih sprememb brez revolucije ne more priti, lahko vseeno vmes pride do sprememb, ki imajo pomembne posledice za razvoj razrednega, s tem pa tudi revolucionarnega boja. Takšen primer je vzpon malomeščanstva, pa tudi delavske aristokracije.

 

Drugič: da so tudi vsi marksistični avtorji, ne glede na njihovo genialnost, vseeno bili ujeti v njihovih zgodovinskih trenutkih. Iz tega tudi sledi, da so lahko njihovi zaključki, izpeljave ali celo izhodišča potrebna dopolnitve ali pa so celo napačna; ob znanstvenem pristopu drugače niti ne more biti. Takšen primer je Marxova in Engelsova domneva, da se bo revolucionarni sentiment najprej pojavil v razvitih kapitalističnih deželah. Zgodovina je dokazala, da to ni absolutno nujno, so pa to zmoto zlorabile tudi oportunistične struje. Poleg ruskih menjševikov so takšen primer tudi ostali socialdemokratski in socialno-liberalni oportunisti, ki "neugodne družbene okoliščine" izkoriščajo kot izgovor za nasprotovanje delavski revoluciji in utrjevanju kapitalizma. Na tem mestu je smotrna prilagoditev šale o komunizmu in horizontu, ki se za socialdemokrate glasi, da so okoliščine za revolucijo na horizontu; vedno vidne, a nikoli na dosegu, v tem času pa naj zadostuje reformistična politika.

 

Konstruktivna kritika je tako za teorijo kot prakso marksizma ključna. Zgolj dogmatično branje marksističnih tekstov lahko vodi le v zaprte bralne krožke, ki so relevantni edinole zase in občasno za kakšen alternativno naravnan medij, za širšo politično akcijo, še posebej takšno, ki si prizadeva prevzeti vodstvo vseh družbenih bojev, pa vsekakor ne.

 

Ravno iz tega razloga je razlikovanje med pristno konstruktivno kritiko in oportunizmom pod masko konstruktivne kritike toliko bolj pomembno. Prva izpostavlja dejanske pomanjkljivosti v marksistični teoriji, ki se bodo neizbežno pojavile; vse z namenom, da marksizem in revolucionarno delovanje ojača. Druga deklarativno odpravlja resnične ali pa tudi zgolj namišljene probleme marksizma; vrhunec ironije pa je v tem, da so predlagane alternative ali rešitve že davno padle pod kritiko marksizma. Aktualni primer je zadružništvo, ki je izvorno ideja utopičnih socialistov, kot na primer Fouriera in Owena, pa tudi oportunistov, kot na primer Bernsteina. Podobno velja za utopično-socialistično in konzervativno frazo "pravičnega plačila za delo", ki je v duhu sodobnega časa prilagojena na "dostojno delo". V obeh primerih sta vprašanje izkoriščevalskih odnosov ter sama definicija izkoriščanja postavljena na stranski tir, dokler so izpolnjeni arbirtarni pogoji "dostojnega dela" ali "pravičnega plačila za delo"; če niso, so takšna vprašanja ravno tako označena za nepotrebno dlakocepljenje.

 

Osnovno izhodiščne marksistične kritike na povedano je, da takšna oportunistična linija ne uspe povezati posledic kapitalizma z njihovimi vzroki; teh vzrokov ne zna niti navesti, kaj šele pokazati njihove sistemske razsežnosti. Iz tega tudi sledi, da se probleme prekarnosti in podobnih "sodobnih problemov" prikazuje kot nekakšno anomalijo. Rešitev se tako vidi v skupnem nastopu ne le z državo kot stabilizatorjem razrednih nasprotij, ampak kar s samo buržoazijo oziroma delodajalci, čeprav se ravno ti okoriščajo na račun prekarnosti, jo ustvarjajo in najbolj spodbujajo.

 

Zaključili bomo z zelo hitro obravnavo prvotnega vprašanja oddaje: sektaštva, ki ne naslavlja niti dolgoročnih niti kratkoročnih ciljev, ampak se odvija okrog trivialnosti in je tako predvsem samo sebi namen. Absurden, glede na današanjo situacijo v Sloveniji pa tudi obskuren primer takšnega sektaštva bi bil spor glede vprašanja, ali v ime organizacije vključiti marksizem-leninizem-maoizem ali zgolj marksizem-leninizem; še bolj absurden primer bi bil razkol gibanja glede barve in grba zastave.

 

Bolj relevantno je vprašanje tako levičarstva kot desničarstva. Pri tem levičarstvo pomeni zavračanje reformističnih metod boja in sodelovanja z reformističnimi akterji, še preden ti preživijo svojo uporabnost. Na tem mestu naj zadostuje opazka, da lahko levičarstvo kaj hitro vodi v neupravičeno sektaštvo in nesmotrne politične prakse, a da je v danem trenutku glavni problem prevlada oportunizma. Četudi je desničarstvo oziroma spuščanje v oportunizem in kapitulacijo pred kapitalizmom v danih okoliščinah zdaleč prevladujoča grožnja, smo ga tokrat izpustili; glavni razlog je v tem, da smo njegove pomanjkljivosti že večkrat preko kritike oportunizma in reformizma izpostavili v že preteklih Polizikah, kar bo nedvomno potekalo tudi v prihodnje. Drugače: kritika "levičarsta" nikakor ne pomeni, da sta prevlada ali celo "zgolj" nevarnost desničarstva oziroma oportunizma minili.

 

Problem združene levice in sektaštva je tako bistveno bolj kompleksen kot zgolj vprašanje sodelovanja v boju za skupni cilj. Zadeva namreč tudi vprašanje, kaj ta cilj sploh je. Postaviti to vprašanje za "sektaštvo" in nepotrebno razdvajanje levice pomeni ne razumeti najbolj osnovnih razrednih odnosov kapitalistične družbe ali pa jih cinično zanikati in potisniti v ozadje. Pomeni bodisi izredno naivnost bodisi izredno ciničnost, oboje pa je treba neizprosno zatreti; če smo kal že zamudili, pa v vsej njihovi "veličini."

 

Odpoved: Poliziko je pripravil Jerič.

Facebook Twitter Deli
0 comments