Koncept prekarnega dela tvori enega izmed temeljev današnjega diskurza o delavskem boju. Poleg prekarnih delavcev in prekarnih zaposlitev se uporablja tudi koncept prekariata kot novega družbenega razreda, ki naj bi bil ključni element za razumevanje današnjih družbenih bojev. Ne glede na novost in/ali relevantnost smo zaradi podanih okoliščin primorani upoštevati in nasloviti koncept prekarnosti.
Ravno zaradi pogoste rabe besede je že osnovno definicijo prekarnosti težko postaviti, saj lahko zajema celo vrsto situacij. Za eno verzijo prekarnosti zadostuje nestabilna zaposlitev; poleg avtorskih pogodb ta pogoj izpolnjuje vsakršna pogodba o zaposlitvi za določen čas, pri kateri dejansko ni jasno, kaj se bo zgodilo po njenem poteku. Prekarne zaposlitve so tudi tiste, ki navkljub de facto delovnemu razmerju ni pogodbe o zaposlitvi. Takšen primer prekarne zaposlitve je zaposlovanje preko s.p. poleg neplačevanju prispevkov se zaposlovalec oziroma kapitalist tako izogne tudi izpolnjevanju vrsti delavskih pravic, kot na primer bolniškega dopusta. Delovno razmerje, pri katerem očitno poteka izkoriščanje zaposlenih (takšen primer so dolgi delovni dnevi in redni delovni vikendi); takšen primer je franšizno zaposlovanje v trafikah. To je tudi primer prekarnega dela, kjer so izpolnjeni vsi navedeni pogoji; zaposlitev je neredna in negotova, poleg tega pa je stopnja izkoriščanja tako visoka, da je očitna vsem.
Če bi tako hoteli postaviti splošno definicijo prekarnosti, ki je res univerzalna, bi to definicijo postavili glede na razmerje moči med zaposlenim oziroma delavcem ter zaposlovalcem oziroma kapitalistom. Delovno razmerje je tako prekarno, če je delavec v podrejenem položaju glede na kapitalista. Dodaten pogoj prekarnega dela, ki je skoraj vedno prisoten, je izkoriščanje; ker je delavec v podrejenem položaju glede na kapitalista, slednji tudi delavca izkorišča, da se okoristi na njegov račun. Primer takšnih delovnih razmerij so študentsko delo, avtorsko delo, agencijsko delo ter že omenjeno zaposlovanje preko s.p; v vseh primerih pride do kršitve zakonodaje, če se za de facto redno delovno razmerje ne uporabi pogodbe o zaposlitvi.
Utopični socializem
Takšno opazovanje razrednega nasprotja in konflikta med delom in kapitalom bi bil velik korak naprej v razrednem boju, če razredna teorija kapitalizma še ne bi bila razvita, če še nihče pred tem ne bi naslavljal razrednega vprašanja. V tem primeru je pomanjkljiva razredna analiza bolje kot odsotnost slehernega naslavljanja razrednega vprašanja.
Ponazorimo povedano na nekaj zgodovinskih primerih; natančneje, na primerih utopičnega socializma. Fourierova kritika kapitalizma in njegove ideje o samozadostnih komunah oziroma falangah niso uspele vzpostaviti komunizma, so pa dale pobudo za razmišljanje v tej smeri. Enako velja za Owenove poskuse mirne družbene preobrazbe. Njegovi poskusi so bili obsojeni na propad; kljub temu pa so že njegovi propadli eksperimenti pokazali, da revščina ni vprašanje splošnega pomanjkanja, ampak distribucije družbenega bogastva, da torej ni vprašanje objektivnega materialnega pomanjkanja. Istočasno so njegovi poskusi pokazali, da lahko produkcija funkcionira tudi, če ni osredotočena na profit, ampak upošteva potrebe delavcev.
Stvar utopičnega socializma pa je ravno v tem, da je progresiven le, dokler se ne pojavi teorija, ki je zmožna sistematsko analizirati kapitalizem kot celoto, na osnovi teh analiz pa izpeljati konkretno pot za dosego brezrazredne družbe, znane kot komunizem. Utopični socializem je tako pomemben v začetnih obdobjih razrednega boja, slednjega pa zaradi lastnih teoretskih pomanjkljivosti ni zmožen dokončno razrešiti.
Drugače: utopičen socializem je relevanten, dokler se ne pojavi znanstveni socializem. V primerjavi s slednjim je utopični socializem ne le nezadosten, ampak celo nevaren. Zaradi njegovih teoretičnih pomanjkljivosti pride tudi do problematičnih zaključkov, kar vodi do problematične prakse. Takšen primer je sodelovanje s kapitalisti za skupno iskanje rešitev; komentar o problematičnosti takšnega pristopa je dostopen na spletni strani Radia MARŠ. V takšni situaciji utopični socializem ne razvija razrednega boja, ampak slednjega celo zavira; v primeru revolucionarne situacije lahko slednji celo nasprotuje v upanju na zmernejšo in miroljubnejšo dolgotrajno rešitev razrednega boja.
A zakaj toliko govora o utopičnem socializmu? Zakaj primeri utopizma izpred dveh stoletij? Kaj ima ciklanje z utopičnim in znanstvenim socializmom ter raznimi Fourieri in Oweni veze s prekarnostjo, z današnjim časom in z današnjimi delavci?
Vse. Linija prekarnega dela v vseh njegovih različicah je današnja verzija utopičnega socializma. Socializma, ker priznava obstoj konflikta med delom in kapitalom in ker ta konflikt postavlja za svoj osrednji element. Utopičnega, ker takšen razredni odnos postavlja za anomalijo; če ne kaj drugega, kot pravno anomalijo. Tudi različice, ki formalno priznavajo, da prekarno delo ni izjema za kapitalizem, ga kot takega obravnavajo de facto. Razlog je v tem, ker ne uspejo prikazati sistemskih mehanizmov, zaradi katerih prekarno delo v kapitalizmu ni anomalija, temveč temeljna značilnost kapitalistične produkcije. Pri tem bomo obravnavali dve značilnosti kapitalistične produkcije, ki so istočasno značilnosti prekarnega dela: nestabilnost zaposlitve ter izkoriščanje. Razvrednotenje intelektualnega dela, tretjo značilnost prekarnega dela, bomo zaradi prostorske omejitve manj podrobno obravnavali.
Prekarno in mezdno delo
Vse značilnosti prekarnega dela izhajajo iz temeljnega pogoja kapitalističnega produkcije: mezdnega dela. Mezdni delavec je osebno svoboden, ker ni osebna lastnina svojega izkoriščevalca; po tem se razlikuje od tlačana ali sužnja. Istočasno pa je »osvobojen« sleherne možnosti, da se sam preživlja; ni namreč lastnik produkcijskih sredstev, s katerimi bi se lahko sam vzdrževal.
Posledično je svojo delovno silo prisiljen oddajati v najem kapitalistu. Ta razliko med vrednostjo delovne sile oziroma mezdo ali plačo ter dejansko proizvedeno vrednostjo pospravi v svoj lastni žep kot presežno vrednost oziroma profit. Izkoriščanje delovne sile s tem ni anomalija, ampak edini vir profita za kapital na nivoju celotne družbe; vse ostalo, kot na primer monopoli in špekulacije, je le vprašanje distribucije te presežne vrednosti znotraj buržoazije.
Mezdno delo kot prevladujoč produkcijski odnos v družbi vodi do obstoja brezposelnosti, kot jo poznamo v kapitalizmu. Že ločitev producenta oziroma delavca od produkcijskih sredstev zadostuje za obstoj množice brezposelnih, ki pritiskajo na že zaposlene delavce. Obseg takšne množice se razlikuje med državami; večinoma nekje med 5 in 15 odstotkov, v Sloveniji trenutno približno 10 odstotkov [natančneje: 9,3 odstotkov]. Nadalje sam obseg brezposelnih niha glede na stanje gospodarstva, kar pa samega obstoja brezposelnosti ne odpravi.
Obstoj ter gibanje brezposelnosti oziroma rezervne armade delovne sile ima dve posledici; obe sta značilnosti prekarnega dela. Prva posledica je nestabilnost zaposlitve, pri čemer je nadaljnji obstoj zaposlitve in s tem tudi dohodka, potrebnega za preživetje, odvisna od potrebe kapitala. Druga posledica je slabšanje delovnih pogojev zaradi razpoložljivosti nadomestnih kandidatov. Če ima kapitalist na razpolago obilico kandidatov, ki so pripravljeni sprejeti slabše pogoje, to vodi v sprejetje delovnih pogojev, ki so označeni za prekarne.
Tako v primeru brezposelnosti in nestabilne zaposlitve kot v primeru izkoriščanja je razvidno, da ne eno ne drugo ni anomalija, ampak je nasprotno logična posledica kapitalističnega načina produkcije. To ne pomeni, da je situacija nespremenljiva, še manj pa, da je ustrezna; pomeni nasprotno, da se takšne probleme ne da spremeniti z manjšimi popravki ob sicer konzervativni politiki. Nasprotno je za dosledno naslavljanje problemov prekarstva ter posledično tudi za njihovo dokončno razrešitev potrebno zavzeti toliko radikalnejši pristop.
Tretja značilnost je razvrednotenje intelektualnega dela. Koncept prekarnega dela je namreč neredko povezan z vprašanjem položaja visoko izobražene delovne sile. Zelo pogosta argumentacijska linija je izpostavljanje problematičnosti, da po več letih študija izobražen posameznik ni zmožen najti delovnega mesta, ki bi ustrezalo njegovim kompetencam. Še več: delovna mesta, ki ustrezajo tem kriterijam, so prekarna, kot na primer, da so nestabilna, delovna razmerja pa potekajo preko avtorskih pogodb.
Takšno naslavljanje situacije izobražene delovne sile ima dva problema. Prvič: to ni problem, ki bi zadeval le izobražene delavce, temveč vse mezdne delavce oziroma proletariat; problem ni v neizpolnjenih obljubah kvalificirani delovni sili, temveč v mezdnem delu kot takem. To je izpostavljeno, ker je prevečkrat izpuščeno tako v buržoaznih medijih kot pri agitatorjih. Drugič: delitev na umsko in fizično delo ima tudi razredne razsežnosti.
Interesi umskega dela, če ne presežejo svojega lastnega okvirja, niso interesi mezdnega dela kot takega. Resničnost takšne pozicije lahko zadovoljivo povzamemo s poznano frazo »Uči se, da boš imel boljšo prihodnost!«. Vzpon v kvalificirano delovno silo je tako vprašanje razrešitve individualnega položaja. vprašanja mezdnega dela kot takega ne naslavlja. Še več: do nekvalificiranega dela zavzame celo, eksplicitno ali implicitno, poniževalen odnos v smislu, da je boljša prihodnost privilegij, ki si ga zasluži le kvalificirana delovna sila. Takšna pozicija tako ni kaj več kot kombinacija malomeščanskega reformizma in moraliziranja; vprašanje prekarnosti oziroma položaja mezdnega dela nasploh vsekakor ni zmožna nasloviti, kaj šele razrešiti.
Prekariat in proletariat
Prekarno delo nasploh je zelo široko definirano. Temu primerno vključuje celo vrsto ideoloških pozicij; od socialno-liberalnega moraliziranja in apeliranja na sodelovanje med delom in kapitalom do pozivom k reformističnemu sindikalnemu organiziranju, vse je možno zajeti pod skupno oznako boja proti prekarnemu delu.
O prvem pristopu ne mislimo izgubljati nadaljnjih besed; njegove probleme smo v preteklosti že povzeli. Za vsakršen resni delavski boj pa je naslanjanje na prekarnost kot relevanten teoretski koncept medvedja usluga; največ, kar se da doseči s takšnim pristopom, je ideja pravičnega plačila za delo izražena v takšni ali drugačni obliki (kot na primer »dostojno delo«).
Takšne pozicije ni možno upravičiti z nezadovoljivim stanjem aktualnega delavskega boja. Dolgoročni cilji razrednega boja izhajajo iz sistematskih značilnosti kapitalizma, ne potencialnih kratkoročnih dosežkov. Dejanske razmere delovanja upravičujejo, zakaj radikalni ukrepi, kot na primer nacionalizacija družbene produkcije ter vzpostavitev delavskega upravljanja niso izvedljivi v, recimo, sledečih tednih ali mesecih; ne upravičuje pa odsotnost takšnih ciljev nasploh.
Prekarno delo je današnja verzija utopično-socialističnega naslavljanja razrednega boja; priznava in izpostavlja razredni konflikt med delom in kapitalom, a v takšni ali drugačni obliki vztraja na liniji pravičnega plačila za delo in s tem v okviru kapitalizma. Glede na dane okoliščine je naslednji logični korak dopolnitev utopičnega socializma v znanstveni socializem, torej pokazati, zakaj so prej omenjene stvari, ki so označene za prekarne, dejansko značilnost kapitalizma kot takega.
To ni medsebojno izključujoče s kratkoročnim naslavljanjem problemov, ki so danes poznani kot prekarno delo in so de facto problemi mezdnega dela. Nasprotno je edini način, da se te probleme dosledno naslavlja tudi na dolgi rok. Prvi korak za doseg tega kratkoročnega cilja je ravno v tem, da se probleme prekarnega dela ne naslovi kot takšno ali drugačno anomalijo, ki jo je možno razrešiti v okviru kapitalizma, ampak so nasprotno problemi, ki zadevajo – mezdno delo. »Nevarni družbeni razred« v smislu razreda, ki je največja grožnja kapitalizmu, tako ni prekariat, temveč je še vedno – proletariat.
Temu primerno končne rešitve ne ležijo v pravnih spremembah in delovnih inšpekcijah, ampak množični organizaciji delavcev od spodaj. Le tako bodo slednji zmožni na kratki rok uveljaviti svoje zahteve nasproti kapitalu, na dolgi rok pa je to absolutno nujna podlaga za njegovo odpravo nasploh.
Dodatni viri:
Komentar o oportunizmu in pomanjkljivosti socialnega dialoga.
Položaj delavskega razreda v Angliji (prva polovica 19. stoletja)
Primer zmotnega naslavljanja prekarnega dela.
Primer nepravilnega razumevanja prekarnosti in proletariata, pa tudi revolucije:
