Tokrat bomo pod drobnogled vzeli in problematizirali tematiko praznih označevalev ter sorodnega fenomena politike velikega šotora. Posamezne primere prvih smo že obravnavali v preteklih oddajah; vprašanje tako demokracije kot fašizma sta najbolj nedavna in odmevna primera. Dostojno delo sicer strogo gledano ni nujno prazni označevalec, a se ga tudi da obravnavati v tem kontekstu. Nedavni praznik boja proti okupatorju, ki obeležuje nastanek Osvobodilne fronte slovenskega naroda oziroma OF, je dodaten primer, kjer je ponovno bilo moč zaslediti rabo praznih označevalcev. V tem primeru je to bila kar sama Osvobodilna fronta.
A gremo lepo po vrsti in začnimo s samo definicijo praznih označevalcev. Že na začetku pa razčistimo morebiten nesporazum. Sam koncept oziroma vsaj njegovo poimenovanje izvira iz Ernesta Laclau-a* in po avtorju tudi vsaj grobo povzemamo definicijo pojma. Sama interpretacija koncepta in nadaljnje izpeljave pa niso več vezane na avtorja. Delno tudi zato, ker se pisec prispevka premalo spozna na avtorja, da bi lahko podal zadovoljiv komentarjev na njegovo misel. Tako bomo nasprotno za izhodišče vzeli osnovno definicijo praznega označevalca in na podlagi tega gradili naše lastne komentarje.
Prazni označevalec se nanaša na politični fenomen, da neka pogosto uporabljena beseda oziroma besedna zveza pridobi več interpretacij. Te so sicer lahko podobne z manjšimi ali večjimi razlikami, lahko pa so med njimi velike razlike. Celo do takšne mere, da so posamezne interpretacije iste besede medsebojno izključujoče. Na hitro povedano prazni označevalec služi širši družbeni mobilizaciji množice političnih opcij pod istim političnim geslom. Za primer se navežimo na že predhodno obravnavni pojem fašizma. Ta sam na sebi sicer ni prazni označevalec, lahko pa hitro zapade v to vlogo. Zatakne se namreč že pri sami definiciji fašizma, problem pa se potencira že pri definiciji njegovih vzrokov, kaj šele pri odpravi le-teh. Če se omejimo na dve večji opciji, se na zapuščino antifašizma sklicujeta tako liberalna kot komunistična stran; njuni interpretaciji samega pojava pa se pomembno razlikujeta. Liberalna stran fašizem obravnava kot obliko ekstremizma, rešitev pa vidi v krepitvi liberalne demokracije in v boju proti ekstremizmu. Drugače rečeno: v vzdrževanju istih pogojev, ki niso bili zmožni obvladati kapitalističnih razrednih nasprotij in so vodili do fašizma. Komunistična pozicija nasprotno gonilo fašizma vidi v razrednem boju; natančneje, da je fašizem rešilna bilka kapitalističnega razreda, ki bi jo rešila ne le grožnje revolucije, ampak tudi lastnih ekonomskih nasprotij. Pod istim praporom antifašizma sta tako dve politični opciji. Ti lahko taktično sicer sodelujeta, kljub temu pa je med njima nepomirljivo nasprotje in je sodelovanje res omejeno na taktični nivo. Če imajo različne pozicije antifašizma vsaj neko skupno točko, četudi je ta zgolj začasno sodelovanje navkljub dolgoročnejšim konfliktom, pa pri vprašanju demokracije nimamo niti tega. Pod praporom demokracije imamo na primer tako zagovornike stare politične oligarhije, četudi morda pod novimi obrazi. Imamo pa tudi kritike ne le kapitalisične demokracije, ampak tudi ekonomskega sistema, pod katerim ta obstaja. Če prva opcija nostalgično sanja o vrnitvi v dobre stare čase, pa druga izpostavlja, da so le-ti bili vse prej kot demokratični in da sta tako kapitalistična država kot sam kapitalizem vse prej kot demokratična.
Če pri praznih označevalcih lahko opazujemo vsebinsko zmedo, ki jo prinašajo različne interpretacije istega pojma, pa ta ni zgolj teoretičen koncept, ampak ima tudi praktično aplikacijo. To je politika velikega šotora, ki v izvirniku nosi ime "Big tent", pa tudi "Catch-all party". Osnovni modus operandi takšnega pristopa je ustanoviti politično gibanje, ki si namerno prizadeva pod svojim okriljem združiti kar največji možni nabor družbenih sil. Najpogosteje je to v boju proti skupnemu nasprotniku, kot je na primer vladajoča stranka ali okupator. Če se ozremo nekoliko nazaj v zgodovino, imamo iz ene dežele kar dva primera. Natančneje: iz Indije imamo primer Indijskiga nacionalnega kongresa, v nasprotovanju izrednemu stanju pod njegovim mandatom pa se je izoblikovala Janata stranka, ki se je v prvih letih svojega obstoja ravno tako posluževala politike velikega šotora. Pri tej je zgovorno, da je zanjo bila usodna ravno zmaga na volitvah, saj so po prevzemu oblast na plan prišli prej potlačeni ideološki in seveda materialni konflikti takšne pestre koalicije družbenih sil. Aktualnejši primer je italijansko Gibanje petih zvezd.
Nikakor pa ne smemo vsakršno politično povezovanje enačiti s politiko velikega šotora. Pri slednji je temeljna značilnost politično povezovanje največje možne širine za vsako ceno. Posledično takšno povezovanje ni zmožno preseči sredinske tehnokratske pozicije; ta vzdržuje status quo ob minimalnih reformah bodisi v levo bodisi v desno. Karkoli, kar bi preseglo takšno ideološko neodločenost, bi kršilo načelo velikega šotora. Porušilo bi namreč enotnost, grajeno ravno na omilitvi politike do te mere, da je sprejemljiva za tako rekoč vse zmerne pozicije.
Kot primer taktičnega političnega povezovanja, ki ni trpelo za temi omejitvami, vzemimo Osvobodilno fronto; da izbran primer časovno sovpada z nedavnim praznikom, je srečno naključje. Na tem mestu povzemamo in podpiramo teze komentarja Centra za družbeno raziskovanje, krajše CEDRA. Zgodovina Osvobodilne fronte je namreč podvržena dvema vrstama revizionizma. Prvi, desni revizionizem, rehabilitira domobrance in kolaboracijo nasploh; to poskuša doseči s kombinacijo sklicevanja na antikomunizem in tako, da namerno potiska v ozadje razsežnosti fašizma. Za liberalno vrsto zgodovinskega revizionizma je kolaboracija s fašizmom vsaj zaenkrat upravičeno nesprejemljiva, zato ta svoj antikomunizem izrazi drugače. Natančneje, z namernim sprenevedanjem, da je narodnoosvobodilni boj, krajše NOB, bil zgolj to. Takšna zgodovinska interpretacija izpusti dva ključna podatka. Prvič, da je narodnoosvobodilni boj že od svojega začetka bil tudi boj za družbeno revolucijo. Drugič, da je temu bilo tako iz dveh razlogov. Prvič, ker so ob okupaciji vse "zmerne" opcije pobegnile v Veliko Britanijo. Drugič, ker je komunistična partija izmed vseh preostalih bila najbolj izkušena. Pri tem spominjamo ne le na več let njenega ilegalnega delovanja, ampak tudi na vlogo španskih borcev, ki so imeli velik pomen pri izoblikovanju in vodenju partizanskih sil; kot primer navajamo kasneje tudi vrhovnega poveljnika partizanskih sil Franca Rozmana - Staneta, pa tudi njegovega naslednika Dušana Kvedra. Nadalje je izmed vseh strank imela najbolj dodelan politični program, zato je tudi pri formiranju NOB prevzela politično, vojaško in organizacijsko iniciativo; vse tri je ob podpisu dolomitske izjave leta 1943 le še utrdila. Že ob najbolj bežnem, četudi za nekatere neprijetnem zgodovinskem pregledu je hitro razvidno, da v tem primeru nikakor ni šlo za politično povezovanje za vsako ceno, ampak so znotraj tega zavezništva potekali tudi boji za politično prevlado. Tako za obstoj takšnega zavezništva kot za njegovo notranjo dinamiko je nujno razumevanje dvojega. Prvič, da je takšno zavezništvo nastalo zaradi izrednih razmer, pod katerimi taktično sovpadajo interesi družbenih skupin, med katerimi je tudi sicer nezanemarljivo trenje. Drugič, da tudi pri takšnem taktiziranju ostaja še vedno pomembno vprašanje končnih ciljev.
Če se vrnemo na prvotno temo praznih označevalcev in velikega šotora, se pri obeh pojavita dva problema. Prvi je vezan na teoretsko diskusijo, drugi pa na politično delovanje.
Pri prvem problemu moramo še dodati, da ta nikakor ni vezan na akademske diskusije, ampak ima odločujoč vpliv tudi na določitev dolgoročnih političnih ciljev. Pri tem spominjamo na sicer velikokrat prežvečen, a še vedno resničen Leninov citat iz Kaj storiti, da ne more biti revolucionarnega gibanja brez revolucionarne teorije. Nadaljujemo z opazko, da na teoretskem področju definicija terminologije in njena dosledna raba niso dlakocepljenje, ampak so nasprotno nepogrešljivi sestavni del teoretske discipline. Ta element je ključen ne le za sam teoretski proces, ampak tudi za proizvedene rezultate. Celo tekom propagande je za pričakovati, da takšna disciplina ni absolutna in da v praksi pride do odstopanj od začrtanih izhodišč. To še toliko bolj drži za agitacijo. Navkljub takšnim deviacijam pa je nujno, da se ohrani rdeča nit političnih izhodišč; v nasprotnem primeru namreč nismo zmožni niti artikulirati lastnega političnega dolgoročnega cilja in smo primorani capljati za političnimi programi drugih. Če smo že omenili Lenina, lahko primer takšnih posledic tudi navedemo iz področja marksizma. Če na primer socializma ne definiramo kot tranzicijske faze iz razredne v brezrazredno družbo, se sama definicija socializma zelo hitro spusti na nivo internetnega meme-a, da je govora o socializmu vsakič, ko država nekaj naredi. Enako velja za definicijo samih razrednih odnosov; če ne prevlada pozicija in seveda obrazložitev zanjo, da so strukturni interesi dela in kapitala materialno in diametralno nasprotni, prevlada linija socialnega dialoga kot sprave med izkoriščevalcem in izkoriščanim. Pride pa tudi do primerov definicije socializma, ki začuda izključujejo in celo nasprotujejo konfliktu med delom in kapitalom in sociološko bolj spadajo na polje funkcionalizma, domeno kontrarevolucije; prazni označevalci in miselni eksperimenti zares proizvajajo največje teoretske čudeže! Za pristop praznega označevalca ne le, da to ni problem, ampak je celo vrlina; v imenu povezovanja v boj za skupni cilj naj se pozabi, kaj ta cilj sploh je! Če za temelje svojega modus operandi vzamemo prazne označevalce, končni cilj sploh ni več pomemben, ampak je najpomembnejše gibanje; cilj se bo že nekako izoblikoval tekom boja, za karkoli naj že bo ta boj! Na tem mestu je zelo primerno Luxemburgovo parafraziranje reformističnega socialdemokratskega krila Edvarda Bernsteina: Končni cilj ni nič, gibanje je vse!
Politika velikega šotora kot praktična aplikacija praznih označevalcev vodi do že opisanega problema. Govorimo namreč o političnem povezovanju brez vsakršne notranje politične hierarhije. Površno nadvse demokratično, a podrobnejši pogled razkriva zelo veliko pomanjkljivost. Namreč, da takšna politična formacija a priori izključuje vsakršno možnost večjih družbenih sprememb. Slednje namreč niso spontane, ampak je že zgolj njihova artikulacija nujno zavestna odločitev. Navsezadnje s tem namreč zahtevamo spremembo starega stanja, zato moramo lastno pozicijo toliko bolj dodelano in prepričljivo podati. Najprej moramo podati kritiko obstoječega stanja; nato moramo ne le predlagati pozitivno alternativo statusu quo, ampak moramo tudi eksplicitno zahtevati prelom s slednjim. Konzervativna pozicija nasprotno za svoj "argument" potrebuje edinole to, da njen sistem že oziroma še obstaja. Ni težko zaključiti, da pride vsakršna pozicija, ki si prizadeva za karkoli več od kozmetičnih sprememb, neizbežno v konflikt s konzervativno strujo. Ta ima vsaj začasno na svoji strani vzvod svoje zgodovinske prevlade. Četudi je ta načeta in poka po šivih, še vedno stoji, naskok nanjo pa bi spodkopal temelje tako praznih označevalcev kot velikega šotora. Prvega, ker bi v tem primeru zahteve bile morda pomanjkljivo definirane, vsekakor pa ne bi bile več prazni označevalec. Drugega, ker se s tem sistematično izključi vladajoči razred in vse njegove pristaše. Oboje je sicer logična posledica vsakršnega doslednega političnega boja, ki si prizadeva vsaj preseči svojo stagnacijo. Kar je tudi temeljno protislovje maksime čimširšega političnega povezovanja v imenu doseganja družbenih sprememb. Takoj, ko hoče doseči kakršnokoli dejansko družbeno spremembo, mora nujno natančneje definirati svoje politične cilje, s čimer pa izloči družbene skupine, ki ji takšne spremembe niso pogodu. Prazni označevalci in veliki šotor so po svojem načinu delovanja nujno politika stagnacije; takoj ko to niso več, niso več niti prazni označevalci niti veliki šotor.
Niti praznost praznih označevalcev niti prostornina velikih šotorov nista zmožni niti zadržati niti maskirati družbenih bojev. Ko fasada poči, pridejo na plano prej zakrinkani politični spopadi, v ospredje pa ponovno pridejo vprašanja, ki so jih prazni označevalci poskušali prikriti. Drugače: ponovno se pojavijo klasična vprašanja vsakršnega družbenega reda. Kateri izmed družbenih bojev igra odločilno vlogo in postavlja smernice ostalim? Kakšne so njegove značilnosti in kako se prepleta z ostalimi boji? Kako ga razrešiti? Kdo so ključni akterji pri tem in kakšna je njihova medsebojna dinamika? Navsezadnje: kako to nalogo sploh izvesti glede na dane okoliščine in postavljene cilje? Takšna situacija pa je vse prej kot teoretska fantazija; navsezadnje smo ji priča tudi v Sloveniji. Dokler bo v ospredju vprašanje demokracije, ne politične vsebine, bo temu primerno osrednja zahteva demokratična, ne pa tudi politična alternativa. Drugače rečeno: končni rezultat bo izvajanje iste politike, a s to razliko, da bodo njeni izvajalci bolj vljudni in da ne bodo deležni graje EU in ZDA. To je tudi temeljna omejitev družbenega gibanja, ki si za vsako ceno prizadeva doseči čimvečji nabor družbenih sil; kdor si prizadeva ugoditi vsem, zares ugodi le vladajoči opciji, četudi se pri tem zamenjajo obrazi.
Reference:
*Laclau, Ernesto. 2008. Emancipacija. Emancipacije. Ljubljana: založba ZRC
https://cedra.si/prispevki/komentarji/of
https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OZGPYGJU
Lenin, Vladimir. 1949b. "Kaj storiti? Pereča vprašanja našega gibanja.". V: Izbrana dela (I. zvezek).
Ljubljana: Cankarjeva založba, str. 179–379 Dostopno na: https://www.marxists.org/archive/lenin/works/1901/witbd/i.htm
https://radiostudent.si/politika/terminal/ima-socializem-danes-ponovno-%C5%A1anso
Luxemburg, Rosa. 1977. "Reforma ali revolucija?". V: Izbrana dela. Ljubljana: Cankarjeva založba. Dostopno na: https://www.marxists.org/archive/luxemburg/1900/reform-revolution/intro.htm
Vir naslovne slike: Wikipedia.
