Naravnost mesec dni po razupitem 8. marcu, ko so predstavniki moškega spola letali naokrog z rožicami po rokah, danes ni bilo opaziti nič kaj pretresljivo podobnega. Nič kaj takega. Prav narobe. Ali vse je po starem. Ženska je pred in po 8. marcu spet samo ženska. Ta je praviloma manj plačana od svojega moškega kolega. Je bolj obremenjena z vzgojo otrok, kot si to dopušča avtoriteta oče. V akademski skupnosti in gospodarskih logih, se ženska spopada s pravili, ki so namenjena moškim in zdi se, da razen kril do kolen, so te ženske prav spodobno prevzele moške poteze in se z lahkoto komolčijo vse do ne vem katere vrhovne pozicije. Je razlčovečenje ženske znak uspeha?
Res je vse v perspektivi. V trdicionalnih odnosih je bilo jasno razdvojeno, da je moški gospodar javnih interesov, medtem ko se ženski prepušča zasebna sfera. V modernih časih so vsi po vrsti, ne glede na spol ali starost, zavili delat v tovarne, da bi zaslužli za preživetje. Vse za boljši jutri.
V post modernih časih feministke trdijo, da so ženske dosegle ne vem katere svoje zadane cilje v enakopravnosti in svobodi. Z zasebne sfere je ženska lahko stopila v javno sfero. Dodelili so ji celo volilno pravico in ženska je pridobivala na moči. Svobodo se vidi v tem, da je treba poskrbet za ogenj pa da ogenj ne ugasne in da se mladički ne spečejo z ognjem, medtem ko se kuha v loncu, potem, ko so že drva na svojem mestu in veter suši oprano perilo... Svoboda pa danes pomeni tudi, da po vsem tem, je treba še poskrbet, da finančni dotoki zadostujejo in da je avto tipi topi, ravnokar z servisa. Svobodo feministke enačijo z vedno več vlogami, pravicami in dolžnostmi, ki jih ženska premore. Nemalokrat pa se v sodobnem svetu vloge prekrivajo in tudi ženska zna zamenjat žarnico ali pa razume koncept varovalk v avtu. Samozadostnost v vseh pogledih.
V kriznih časih, katerih ni videt ne konca ne kraja, kaj šele boljši jutri, je ženski spol tudi potegnil takratko. Ženski dolar je še zmeraj za četrtino manj vreden od moškega dolarja. Zaposljivost žensk je od leta 2008 dramatično padla, čeprav se je izobrazba ponekod zvišala. Tudi v Sloveniji je nemalo takih, ki so dobro doštudirale, vendar nimajo plačane službe. V javni sferi se je v času krize ženska umaknila moškemu, pa naj bo to zaradi patriarhalnega diktata ali pač samo diktata z Bruslja, pardon, Berlina. Zaradi vse večje svobode torej, ženske težko shajajo v javni sferi in še težje zadostijo potrebam v zasebni sferi, težko dobijo partnerja, na trgu ni prav veliko moških.
Če se oziramo na nasvete in naboje, ki jih ponuja zabavna industrija, se ženski ideal kaže skozi popolnost telesa z našobljenimi ustnicami in čvrsto ritko, bujnim oprsjem in divje zrihtano frizuro, po drugi strani pa zna bit ljubeča mati, sestra in še kaj, v službi pa blesti kot sodelavka. Fasada ostaja klasična, potrebe pa tudi. In vse ostaja idealno. Še posebej za žensko, ki zgublja tako v javnosti kot v zasebnosti in s tem povzroča manko v družbi, ki se zaradi ne-klasičnih okoliščin sesuva sama vase.
